Nagovor na prvo soboto

Sveti Miklavž je v očeh odraslih bolj legendarna kot resnična osebnost, miklavževanje pa je prireditev, s katero razveselimo otroke. Vendar je v ozadju skrita močna vsebina. Iz zgodovine je znanih mnogo pomembnih vladarjev in vojskovodij. Ob nobenem izmed njih pa se ni izoblikoval običaj, ki bi stoletja navdihoval in radostil ljudi po vsem svetu. In vse to zaradi preproste človeške dobrote. Iz roda v rod gre to izročilo, ki je staro in vedno novo.

Za nas je to lahko simbol vsega tistega, kar starši v družini posredujejo svojim otrokom. Posredujejo jim vero, evangelij, molitev, poštenost, dobroto. Iz otroških let se spomnim, da tisto noč pred godom sv. Miklavža otroci nismo mogli spati od radovednosti in pričakovanja, kaj nam bo prinesel. Komaj smo čakali, kdaj bomo smeli vstati in pogledati v nastavljene košarice. Pa vendar smo morali še prej lepo počasi zmoliti jutranjo molitev (kar se nam je takrat zdelo čisto odveč). Tako so nam starši ob podobnih prilikah in praznikih brez pridig in učenih besed znali približati dragocenost vere in povezanosti z Bogom. Seveda naša družina ni bila nobena posebnost. Mnogi imamo takšne in podobne izkušnje. Nekaj naslednjih misli povzemam iz letošnje majske številke revije Naša kateheza avtorjev dr. Bogdana Žorža in p. lvana Platovnjaka. Od pradavnine dalje je bilo samoumevno, da je družina osnovni prostor za vzgojo otrok. Čeprav so za vzgojo skrbeli tudi duhovniki, domači učitelji in drugi, je vselej bila v ospredju vzgoja – in vselej je bila ta vzgoja dopolnilo družinske vzgoje, nikdar njeno nadomestilo! Danes pa smo priče temu, da se vzgoja čedalje bolj umika iz družine, češ, naj vzgaja šola. Vrednot se ne moremo naučiti, vrednote si privzgojimo. Temelje lastnih vrednot oblikuje otrok najprej in najodločilneje v odnosu s starši. Vrednote se namreč oblikujejo v odnosu, v neposrednem in osebnem stiku med otrokom in starši.
Temeljni cilj duhovne vzgoje je v tem, da se osebi pomaga vzpostaviti ter oblikovati živ in oseben odnos s Troedinim Bogom znotraj skupnosti Cerkve, vesoljne, krajevne in domače, ki je lastna družina. – Družina bo lahko posredovala duhovno življenje le takrat, ko bodo njeni člani imeli to življenje v sebi, še posebej zakonci oziroma starši. – Najbolj pomembno je, da si družinski člani vzamejo čas drug za drugega in da zmorejo napraviti “prostorje”, kjer bodo lahko začutili in spoznavali, tudi preko različnih stisk in preizkušenj, kako velik božji dar so drug drugemu. V veliko pomoč jim je lahko že to, da si vsak dan med seboj podelijo, kar so doživeli lepega in težkega, ter vse to prinesejo pred Boga v zahvaljevalni, slavilni in prosilni molitvi.

Advent

Advent – predbožični čas, čas priprav na Jezusov prihod. Spomnimo se “treh” velikih Božjih del: stvarjenje na začetku – po Očetu Stvarniku, odrešenje sedaj – po Sinu Odrešeniku, poveličanje na koncu – po Duhu Posvečevalcu. Vse je Božje delo, ne moremo izstopiti iz Božjega območja, Bog je dejansko – Emanuel (Bog z nami). To, kar je pomembno pred velikimi odrešenjskimi dogodki, je skrb, da nam srca ne bi bila obtežena s pregrešnostjo. K adventnim svečkam priložimo skrbnejšo molitev, ne pozabimo na dobra dela, z obvladovanjem telesnosti dajmo svobodo duhu. Duša je voljna za Boga, samo če jo prežari ogenj goreče molitve. Napotimo se v Marijin dom; naj nas pouči, kako sprejeti Kristusa v svoje življenje. Kralja, ki prihaja, pridete, molimo!

Misel, ki mi je polepšala dan:

“Življenje na Zemlji je morda drago, a vključuje letno brezplačno potovanje okoli Sonca.” (neznani avtor). Prepustite se krilom fantazije ali pa veselju nad Očetom, ki je nam, Božjim otrokom, pripravil tako poseben “ringelšpil.”