Pomembnost “Kristo-logije”
Vstali Kristus je v središču vseh Pavlovih premišljevanj. Zanj je Kristus razpoznavno znamenje za vrednotenje dogodkov in razmer; Kristus je za aspostola razpoznavno znamenje za vrednotenje dogodkov in razmer; je cilj vseh prizadevanj, ki se jih loteva, das bi oznanjal evangelij; je velika razvnetost, ki podžiga njegove korake na cestah tega sveta.
Gre za živega, konkretnega Kristusa, saj Pavel pravi: “Kristus me je vzljubil in zame daroval samega sebe”. Ta oseba, ki me ljubi, s katero morem govoriti, ki me posluša in mi odgovarja: je zares počelo za to, da bi razumeli svet in našli pot v zgodovini. Kdor je bral spise apostola Pavla, dobro ve, da se ni trudil za to, da bi pripovedoval podrobnosti, v katerih bi bilo prikazano Jezusovo življenje. Tudi, če si moremo predstavljati, da je v svojih katehezah mnogo več pripovedoval o pred-velikonočnem Jezusu, kakor pa je nato zapisal v svojih pismih, ki so spodbude za povsem konkretne položaje.
Njegov pastoralni in teološki namen je bil tako zelo naravnan na graditev nastajajočih skupnosti, da je samodejno vse osredotočil v oznanjevanju Jezusa Kristusa kot “Gospoda”, ki zdaj živi in je zdaj navzoč sredi med svojimi.
Od tod značilna bistvenost pavlinske kristologije, ki razvija globine skrivnosti povezane z nenehno in natančno skrbjo.
Gotovo, oznanjati je treba živega Jezusa, njegov nauk, a predvsem osrednjo resničnost njegove smrti in njegovega vstajenja: kot vrhunec njegovega zemeljskega bivanja in korenino nadaljnega razvoja celotne krščanske vere vse resničnosti Cerkve.
Za apostola vstajenje ni samo v sebi mirujoč dogodek, ločen od smrti. Vstali je vedno tisti, ki je bil prej križan. Tudi kot Vstali nosi svoje rane: trpljenje je v njem navzoče, in s Pascalom moremo reči, da trpi do konca sveta, čeprav je Vstali ter živi z nami in za nas.
To istovetnost Vstalega s križanim Kristusom je Pavel razumel v srečanju na poti v Damask: v tistem trenutku se mu je razločno razodelo, da je Križani Vstali in Vstali Križani, ki reče Pavlu: “Zakaj me preganjaš?”. Pavel preganja Kristusa v Cerkvi in nato razume, da je križ “preklinjanje Boga”, a daritev za naše odrešenje.
Apostol ves prevzet premišljuje v Križanem in Vstalem zastrto skrivnost ter se prek trpljenja, ki ga Kristus prstaja v svoji človeški naravi (zemeljska razsežnost) vrača k tistemu večnemu bivanju, v katerem je Kristus povsem eno z Očetom (predčasna razsežnost). “Ko pa se je čas dopolnil, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene in podrejenega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo in bi mi prejeli posinovljenje”. Ti dve razsežnosti, večna preeksistenca pri Očetu in Gospodov sestop v učlovečenje, sta napovedani že v Stari zavezi v liku modrosti. V modrostnih knjigah Stare zaveze najdemo nekaj besedil, ki poudarjajo vlogo modrosti, ki je bivala že pred stvarjenjem sveta.
V tem smislu je treba brati odlomke, kakor naslednjega, iz Ps 90: “Preden so se rodile gore, preden je nastala zemlja in vesolje, si ti, o Bog, od vekov na veke”; ali pa mesta kakor tista, ki govorijo o stvariteljski modrosti: “Gospod me je ustvaril v začetku svojih potov, davno pred svojimi deli. V najbolj zgodnjem času sem bila oblikovana, na začetku, ob izviru zemlje”. Velik vtis napravi tudi hvalnica modrosti, ki je v istoimenski knjigi: “Modrost sega z močjo od kraja do kraja in polna dobrote prešinja vesolje”.
Ista modrostna besedila, ki govorijo o preeksistenci (vnaprejšnjem bivanju) modrosti, govorijo tudi o sestopu, ponižanju te modrosti, ki si je zgradila šotor med ljudmi. Tako že slišimo, kako zvenijo besede evangelija, ki govorijo o šotoru Gospodovega telesa. V Stari zavezi je bil postavljen šotor: tu je mišljen tempelj, bogočastje v skladu s postavo. Prav z zornega kota Nove zaveze moremo razumeti, da je bila to navsezadnje prapodoba daleč resničnejšega in pomembnejšega šotora: šotora Kristusovega telesa.