»Vemo, da bomo njemu podobni, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je.« (1 Jn 3, 3)

POJDI, TVOJA VERA TE JE REŠILA (Mr 10, 52)

Tisti, ki (še) dobro vidimo, si težko predstavljamo, da bi oslepeli in naenkrat ne bi nič več videli. Morda se nam zdi vid samo po sebi umeven, zato niti ne pomislimo, kako bi bilo, če ga ne bi imeli. Največkrat se šele takrat, ko stvar izgubimo, zavedamo, da smo nekaj imeli in to velja tudi za vid. Še hujše pa je, če je človek slep duhovno, kar pomeni, da je brez vere ali pa je ta zelo šibka. Posledice duhovne slepote so lahko še hujše od telesne slepote. Telesna je omejena največ za čas našega življenja, duhovna pa nas lahko stane večnosti. Odlomek o slepem Bartimaju iz Markovega evangelija nam je lahko za spodbudo, da lahko Jezusa v vsakem času prosimo, da nas ozdravi duhovne slepote. Bartimaj je bil sicer telesno slep, vendar nas sporočilo Božje besede usmerja v globino naše (ne)vere. Vprašanje je, če so tudi naše duhovne oči tako zdrave. Če nam peša telesni vid, to hitro zaznamo, če pa nam peša duhovni vid, pa je vprašanje, če imamo ta čut tudi tako izostren? Dneve okoli praznika vseh svetih lahko izkoristimo zato, da prosimo gospoda, da bi nam v Duhu dal spoznati kaj je prav in, da bi lahko v moči vere pogumno vstali in šli po poti za njim. Pot za Gospodom pa vodi v Jeruzalem, na križ.