Papeški svet za družino       

    ORIS KRŠČANSKE USMERITVE

Krščansko občestvo je poklicano, da odgovori na pojav zunajzakonskih skupnosti. Te skupnosti, oropane kakršne koli institucionalne pravne vezi, tako družbene kot cerkvene, so vedno pogostejši pojav, kateremu mora Cerkev posvečati pastoralno pozornost. Opirajoč se ne samo na razum, marveč tudi in predvsem na “sijaj resnice”, ki ga prejema od vere, je kristjan sposoben imenovati stvari z njihovim imenom: dobro kot dobro in zlo kot zlo. V sedanjem okolju, prežetem z relativizmom (nauk, ki zavrača možnost, da bi bile temeljne verske resnice popolnoma resnične) in neobčutljivem za kakršno koli razlikovanje, tudi bistvenega pomena, med zakonsko vezjo in zunajzakonskimi skupnostmi, je potrebno pokazati veliko modrost in pogumno svobodo, da bi se izognili videzu dvoumnosti ali kompromisov, zavedajoč se, da je “najnevarnejša kriza, ki sploh more prizadeti človeka, zamenjanje dobrega in zlega, kar onemogoča graditev in ohranitev naravnega reda posameznikov in skupnosti”. V duhu resnično krščanskega razmišljanja o znamenjih časa in zamegljevanja globoke resnice o človeški ljubezni v srcih mnogih naših sodobnikov, je potrebno vrniti se k izvirom čiste evangeljske vode.

Prišli so k njemu farizeji in da bi ga preizkušali, so mu rekli: »Ali je dovoljeno možu iz katerega koli vzroka odsloviti ženo?« Odgovoril je: »Ali niste brali, da ju je Stvarnik na začetku ustvaril kot moža in ženo in rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso. Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« Rekli so mu: »Zakaj pa je potem Mojzes zapovedal dati ločitveni list in jo odsloviti?« Dejal jim je: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka pa ni bilo tako. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje.«

Te Gospodove besede so dobro znane, prav tako reakcija učencev: “Če je tako z možem in ženo, se ni dobro ženiti”. Takšna reakcija je vidno prisotna v prevladujoči miselnosti današnjega časa, v miselnosti, ki se je odvrnila od prvotnega načrta Stvarnika. Dovoljenje, ki ga je dal Mojzes, vključuje prisotnost greha, ki prevzema obliko trdosrčnosti. Danes je potrebno, najbrž bolj kot v drugih časih, upoštevati to miselno oviro, to pozabljivost volje, zakoreninjenost strasti, skrite korenine mnogih dejavnikov slabosti, ki prispevajo k sedanjemu razširjanju zunajzakonskih skupnosti.

Zaradi navzočnosti Cerkve in krščanskega zakona je v preteklih obdobjih družbena oblast priznavala zakonsko zvezo v njenem prvotnem stanju, tistem, na katerega opozarja Kristus v svojem odgovoru. Prvotno stanje zakonske zveze je vedno aktualno, kakor je tudi zaradi trdosrčnosti aktualno vprašanje, kako ga priznavati in živeti kot intimno resnico, postavljeno v globine človeškega bitja. Zakonska zveza je naravna ustanova, katere bistvene značilnosti lahko prepoznavamo z razumom onstran raznih kultur. Tudi to priznavanje resnice glede zakonske zveze je moralnega reda. Toda ne smemo pozabiti, da človeška narava, ranjena z grehom in odrešena v Kristusu, ne prihaja vedno do jasnega spoznanja resnic, ki jih je Bog vpisal v naše srce. Tako morata tudi krščansko sporočilo Cerkve in njenega učiteljstva predstavljati učenje in živo pričevanje v svetu. V tej zvezi je potrebno poudariti pomembnost milosti, da bi zakonska zveza dosegla svojo pristno polnost. Prav tako je v pastoralnem razločevanju problematike zunajzakonskih skupnosti potrebno upoštevati človeško slabost ter pomembnost izkušnje in dobre verske kateheze, ki zakonce usmerjajo k življenju iz milosti, k molitvi in zakramentom, zlasti k zakramentu sprave.