Duhovna misel za 4. adventno nedeljo

»Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime
Emanuel.« (Iz 7,14)

Adventni čas je čas pričakovanja rojstva Božjega Sina. S tem
stavkom verjetno nisem povedal nič novega. Tudi ni nič novega, če rečem, da je
v ta dogodek močno vpeta Devica Marija, saj brez njene privolitve ne bi bilo
rojstva Jezusa Kristusa. Ob osrednjih osebnostih kot sta Jezus in Marija, pa
verjetno nekoliko krivično postavimo na stran Jožefa, Jezusovega skrbnika. Po
tedaj veljavni zakonodaji, bi lahko dal Marijo kamenjati, saj je vedel, da on
ni oče otroka, ki ga ona nosi pod srcem. Vendar je bil Jožef »pravičen« do te
mere, da je Marijo brezpogojno ljubil, ne glede na to, kako je spočela otroka. Šele
na podlagi njegove pravičnosti se mu je prikazal angel in mu razložil, da je otrok
spočet od Svetega Duha. Lahko smo hvaležni Jožefu, da je imel usmiljeno srce
in, da je znal tudi on prisluhniti Bogu, tako kot njegova zaročenka in kasnejša
žena, Marija.

Iz evangelija polnočne božične svete maše

»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves
svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik
v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je
šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje
Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo
zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj
bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v
prenočišču zanju ni bilo prostora,« (Lk 2,1-7)