Sv. Peter Krizolog

Ko je Bog videl, da svet iz strahu pred njim omaguje, ga je sklenil poklicati nazaj in prikleniti nase z ljubeznijo, povabiti z milostjo, povezati s seboj s prisrčnostjo.

Zato po maščevalnem potopu, ki je umil zemljo, pokvarjeno od zla, postavi Noeta za očeta novega veka, ga prijazno nagovori, mu zbuja otroško zaupanje, ga usmiljeno pouči o tedanjem stanju in z milostjo tolaži glede prihodnosti. Ne ukazuje mu več, ampak sodeluje pri njegovem delu in vkrca na ladjo vse potomce te dobe, da bi občestvena ljubezen pregnala suženjski strah in skupna ljubezen ohranila to, kar se je bilo rešilo s skupnim naporom. Zato Bog izmed poganov pokliče Abrahama, razširi njegovo ime, ga postavi za očaka vere, spremlja na poti, varuje v tujini, obogati, poveliča z zmagami, da v poroštvo obljube, reši sramotenja, počasti z obiski in z nepričakovano rojenim Sinom. Vse to stori samo zato, da bi se Abraham, pritegnjen s tolikšno sladkostjo Božje ljubezni, učil Boga ljubiti in ne bati, ga častiti z ljubeznijo in ne s strahom.     

Zato Bog Jakoba na begu tolaži s sanjami v spanju, ga ob vrnitvi izzove k dvoboju in ga objame z borilsko spretnostjo, da bi Jakob ljubil Očeta, ne pa se ga bal. Zato Bog pokliče Mojzesa v domačem jeziku, ga nagovori z očetovsko ljubeznijo in ga povabi, naj postane osvoboditelj svojega ljudstva. Toda ob tem, kar smo navedli – ko je človeška srca vžgal plamen Božje ljubezni in je človeške čute do dna prevzela njena opojnost – so si ljudje z oslabelim umom zaželeli gledati Boga s telesnimi očmi.        

Boga, ki ga ne more zaobjeti ves svet, naj bi torej zaznal človeški pogled? Postava ljubezni se ne ozira na to, kaj je uresničljivo, kaj  mora in kaj more biti. Ljubezen se ne meni za razsodnost, je iz uma, ne ve za mero. Ljubezen se ne utolaži pred nezmožnostjo, se ne ustraši težav. Ako ljubezen ne doseže zaželenega, ugonobi ljubitelja. In zato hiti tja, kamor jo žene, ne kamor bi morala iti.  Ljubezen rodi hrepenenje, zaplamti v ognju, v žaru teži po nedoseženem. Kaj naj rečem še več? Ljubezen ne trpi, da ne bi zrla tega, kar ljubi. Zato so vsi sveti imeli to, kar so bili dosegli, za nekaj malega, dokler Gospoda niso videli. Odtod je v ljubezni, ki hrepeni po gledanju Boga, čeprav zanemarja presojo, veliko pobožnosti.

Zaradi tega je Mojzes upal reči: “Če sem našel milost v tvojih očeh, mi pokaži, prosim, svoje obličje!” Navsezadnje so tudi pogani oblikovali malike zato, da bi v svojih blodnjah z očmi zaznali, kar so častili.