Apostol je sodelavec resničnega veselja
“Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; zakaj videle so moje oči tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.”
Dogodek pred Damaskom je imel za Pavlovo nadaljno življenje in njegovo delovanje ključne posledice. Jezus je vstopil v njegovo življenje in ga iz preganjalca preobrazil v apostola. To srečanje je nakazalo začetek njegovega poslanstva. Pavel je začutil, da mu je Gospod zaupal nalogo, naj oznanja njegov evangelij kot apostol. Znal je razlikovati med tistimi, ki so bili “apostoli pred njim”. Njim je priznaval čisto posebno mesto v življenju Cerkve. Kaj torej po mnenju sv. Pavla njega in druge napravi za apostole?
V njegovih spisih najdemo tri glavne značilnosti, ki odlikujejo apostola. Prva je v tem, da je “videl Gospoda”, to pomeni, da se je srečal z njim, kar določa vse njegovo življenje. Apostol ne postane apostol sam iz sebe, marveč ga za to napravi Gospod; zato mora apostol ves čas vstopati v odnos z Njim.
Druga značilnost je “njegova poslanost”. Apostol mora delovati kot odposlanec in zastopnik pooblastitelja. Tu je poudarjeno dejstvo, da je človek od Boga prejel naročilo, ki ga mora izpolniti v njegovem imenu, medtem ko vsak osebni interes stopa v ozadje.
Tretja lastnost obstaja v dejavnosti “oznanjevanja evangelija” z nadaljnim ustanavljanjem Cerkva. “Apostol” ne more in ne sme biti častni naslov. Naziv apostol konkretno in tudi dramatično zavezuje celotno bivanje tega človeka. Pavel označuje apostole kot “Božje sodelavce”. Njihova glavna značilnost je nekakšno istovetenje med evangelijem in oznanjevalcem evangelija. Obema je določena ista usoda. Nihče namreč ni tako kot Pavel poudaril, da je sporočilo o Kristusovem križu “pohujšanje in nespamet”, na katero se mnogi odzivajo z nerazumevanjem in zavračanjem.
To se je dogajalo takrat in se dogaja tudi danes. Pavel nadalje deli s stoično filozofijo svojega časa predstavo o trdovratni stanovitnosti v vseh težavah, ki se pojavljajo. Toda zgolj humanistično gledanje premaguje s tem, da spominja na prvino Božje in Kristusove ljubezni: “Kaj nas more ločiti od Kristusove ljubezni? Nadloga ali stiska ali preganjanje, lakota ali mraz, nevarnost ali meč? Pisano je: Zaradi tebe nas ves dan izpostavljajo smrti; smo kakor ovce, določene za klanje. Toda vse to premagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne oblasti, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči višine ne globine, ne katerokoli drugo ustvarjeno bitje nas ne more ločiti od Božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu” (Rim 8,35-39).
To je gotovost, globoko veselje, ki vodi apostola Pavla v vseh teh dogodkih: nič nas ne loči od Božje ljubezni. In ta ljubezen je resnično bogastvo človeškega življenja.