Duhovna misel za 4. postno nedeljo

V letošnjem postu se na pobudo Slovenske karitas vsak postni teden, trudimo za eno dobro stvar. V prvem tednu smo bili tako povabljeni, da ozdravimo svoj kisli pogled in vsak dan koga razvedrimo. Razmišljali smo, da nasmeh nič ne stane – pa toliko da. V drugem tednu smo bili povabljeni k trudu, da bodo vsa naša srečanja postala mize razumevanja in sodelovanja. Jezus naroča: »Spravi se s svojim bratom in potem pridi in daruj!« V tretjem tednu smo bili povabljeni, da prižgemo luč molitve. Molitev je pogovor z Bogom, ki je naš Oče, je priporočanje Mariji, naši duhovni materi. Pred nami je še nekaj postnih dni in četrti teden naj bo teden zahvaljevanja. V petem tednu smo povabljeni k odpovedi. Mnogokrat smo v dilemi čemu naj se odpovemo, da bo odpoved smiselna. Knjiga modrosti nam daje konkreten nasvet: odpovejmo se hinavščini, maščevalnosti, opravljanju, obrekovanju – in ostalo nam bo več časa za prijaznost, naklonjenost, ljubeznivost, darežljivost … Zadnji, Veliki teden pa si vzemimo več časa za tišino – torej teden tišine. Naj nam bodo v vzpodbudo besede svetega Vincencija, ki je rekel: »Utihnejo naj besede, spregovorijo naj dela.« /karitas.si/