»Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.« (Jn 10, 11)

BOŽJI OTROCI SE IMENUJEMO (1 Jn 3, 1)

Tisti, ki smo povezani z življenjem v Cerkvi znamo zagotovo odgovoriti na vprašanje: »Kaj postanemo s svetim krstom?« Odgovor se glasi: »Božji otroci.« Vprašanje pa je, če se v resnici zavedamo, kaj to pomeni? Vsi tudi vemo, da je Jezus Kristus Božji Sin. Ampak ne zavedamo pa se, da je biti Božji Sin in Božji otrok skoraj eno in isto. Edina razlika je v tem, da je Jezus Kristus Božji Sin, ker izhaja neposredno iz Očeta, mi pa smo Božji otroci, oz. posinovljenci, ko prejmemo sveti krst in ga potrdimo s sveto birmo. Vprašanje pa je, ali živimo kot Božji otroci ali ne? Če npr. sin ali hči zavržeta svoje starše ali se jim celo odpovesta,  s tem ne prenehata biti sin in hči, ampak ne živita v odnosu s svojimi starši. Za človeka, ki je prejel zakramenta krsta in birme ni dovolj, da je bil samo fizično prisoten pri podelitvi zakramentov, ampak Božje otroštvo izpričuje tako, da je nenehno v ljubečem odnosu z Bogom. Nedelja dobrega pastirja, nas lahko usmeri v premislek o tem ali se imenujemo Božji otroci samo pravno-formalno ali pa resnično sprejemamo Jezusa Kristusa za svojega odrešenika. Biti pravi Božji otrok, pomeni, izvrševati duhovni poklic.