»Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre« (Jn 11,25).

http://reformsi.blogspot.com/2010_09_01_archive.html

»GLEJTE, JAZ ODPREM VAŠE GROBOVE.« (Ezk 37,12)

Bistveni namen postnega časa je, da se s spokornimi dejanji pripravljamo na Gospodovo vstajenje, ki je temeljna verska resnica krščanstva. Zaradi Gospodovega vstajenja bomo od mrtvih vstali tudi mi. Morda nam je, vsaj tistim, ki smo malo »bliže Cerkve«, domače dejstvo, da bomo ob koncu časov deležni večnega življenja. Verjetno pa malo manj razmišljamo o vstajenju od mrtvih v sedanjem trenutku. Ni nujno, da je človek, ki je sicer fizično živ, tudi poln življenja. Včasih pravimo komu, da se »drži kot živ mrlič«. Tudi nekdo, ki je po letih šele na začetku življenjske poti, včasih nima nobenega veselja ali volje do življenja. Včasih smo telesno čili ljudje dobesedno zaprti v grob lastne ujetosti od različnih dejavnikov, ki nas onesposabljajo za kvalitetno življenje. Zato je pričakovanje praznika Gospodovega vstajenja, predvsem dogodek, ki je usmerjen v sedanjost v konkreten »grob«, v katerega smo zakopali življenjske moči. Preostanek postnega časa lahko usmerimo tudi v iskreno molitev, da bi Gospod našel pot do naše omrtvelosti in, da bi bili osvobojeni vsega, kar nas usmerja v zaprtost vase. Kdaj bo prišel konec časov ne vemo, z Božjo pomočjo pa lahko v tem trenutku odpremo grob v svojem srcu.