Naša znamenja v letu usmiljenja

Veliko število znamenj v naših krajih: kapelic, križev, svetniških kipov, podob in kipov na hišah, na drevesih in v vdolbinah – in tudi gomil, je razsejanih vsepovsod. Ta znamenja so pomemben del naše vere, kulture ter kulturne krajine. Ob menjavanju generacij pa hitro bledijo spomini o vzrokih za postavitev teh znamenj, pričevanja o njihovem nastanku in vlogi, ki so jih imela v vaški skupnosti in verskem občestvu. Nekatera postavljena znamenja se tudi porušijo, prestavijo ali so bila odstranjena zaradi veri nasprotujočega obdobja povojne ideologije.

Navkljub vsemu nam še danes ta znamenja zgovorno govorijo o težkih časih, o težavah ljudi, o žalostnih in srečnih dogodkih, o zaobljubah njihovih graditeljev, o znanju in stilih mojstrov, ki so jih postavljali in jih še v današnjem času. Zanimiv je tudi izvor imena kapelica: »Sámo slovensko ime za kapelico je pomanjševalnica latinske besede cappa, ki pomeni plašč s pokrivalom ali kapuco. Nanaša se na legendo o škofu Martinu iz Toursa, ki je živel v 4. stoletju. Ko je bil še rimski častnik, je nekoč polovico svojega plašča ali cappe podaril zmrzujočemu beraču. Martina so kmalu po smrti začeli častiti kot svetnika. Njegov plašč so hranili v majhnem svetišču, ki je zato dobilo ime capella – po naše kapelica.” (dr. Boris Kuhar, Naše kapelice, 2010) Sveti Martin je tudi farni zavetnik župnije v Trbovljah. Njegova dobrota nas v letu, ko obhajamo 1700 letnico njegovega rojstva, v tem letu božjega usmiljenja želi nagovarjati po teh znamenjih.

Ker so znamenja v trboveljski župniji že raziskana kot diplomsko delo, ki ga je ustvaril Miha Hild, smo se na srečanju ŽPS odločili, da jih pričnemo v tem letu usmiljenja objavljati v župnijskem listu.