Glej, moj Bog in moje vse! Kaj hočem več, kaj si morem želeti boljšega? O ljuba in sladka beseda, toda le tistemu, ki ljubi Besedo, ne pa sveta in tega, kar je na svetu. Moj Bog in moje vse! Kdor razume, mu je dovolj rečeno, in kdor ljubi, to rad ponavlja.

“Jeruzalemski koncil “ in pripetljaj v Antiohiji

Vsak koncil in vsaka sinoda Cerkve je “dogodek Svetega Duha” in izpolnjuje potrebe vsega Božjega ljudstva. Zborovanje v Jeruzalemu pa je potekalo v trenutku ne majhnih napetosti znotraj prvotne skupnosti. Šlo je za odgovor na vprašanje, ali naj od poganov, ki so se priznavali k Jezusu Kristusu, Gospodu, zahtevajo obrezo, ali pa je dopustno, da jih oprostijo od Mojzesove postave. O zborovanju v Jeruzalemu proča tudi sv. Pavel v Gal 2,1-10. Štirinajst let po srečanju z Vstalim pred Damaskom se Pavel skupaj z Barnabom odpravi iz Antiohije v Sirijo. Spremlja ga Tit, njegov zvest sodelavec, ki je bil grškega rodu in ni bil dolžan, da bi se dal obrezati ob vsopu v Cerkev.  Ob tej priložnosti Pavel predloži dvanajsterim svoj evangelij od postave. V luči srečanja z vstalim Kristusom je razumel, da za pogane v trenutku njihovega prestopa k evangeliju Jezusa Kristusa niso večpotrebni niti obrezovanje niti predpisi o jedeh in soboti kot znamenju pravičnosti. Kristus je naša pravičnost, in “pravično” je vse, kar je upodobljeno po njem. Jeruzalemski koncil predstavlja odločilno priznanje svobode, tj. svobode od obveznosti, ki izhajao iz obrezovanja in postave. Kakor jasno izhaja iz pisem sv. Pavla, krščanske svobode ni dovoljeno enačiti z razbrzdanostjo ali samovoljnim ravnanjem. Svobodno živimo v upodabljanju po Kristusu in zato v resničnem služenju bratom, predvsem najbolj potrebnim. Danes morda nismo več zmožni v polnosti razumeti pomena, ki so ga Pavel in njegove občine pripisovale zbiranju denarja za uboge v Jeruzalemu. Ta pobuda ni bila obvezujoča, marveč prostovoljna in spontana. Pomen, ki ga Pavel pripisuje tej delitvi dobrin, je tako velik, da jo le redko imenuje “denarna nabirka”. Zanj je to namreč “služenje, milost, blagoslov, ljubezen” in celo “liturgija”. Zanj ljubezen do ubogih in božja litugija spadata skupaj, še več, ljubezen do ubogih je za Pavla liturgija. Potrebno je omeniti tudi dogodek, ki se je Pavlu pripetil v Antiohiji v Siriji in je dokaz njegove notranje svobode. Gre za vprašanje, kako ravnati glede občestva pri mizi med verniki judovskega porekla in poganskih kristjanov. V ospredju je spolnjevanje Mojzesove postave glede razlikovanja med čistimi in nečistimi jedmi. Ta dogodek je bil pouk za Pavla. Kajti samo iskren dialog, ki je odprt za resnico evangelija, je mogel Cerkvi pokazati pravilno smer: “Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, veselje in mir v Svetem Duhu” (Rim 14,7). To je pouk, ki se ga moramo naučiti tudi mi sami.