Duhovna misel za 6. navadno nedeljo

Napor vesti

Glede Svetega Duha obstaja v papeževem pismu zelo zanimiva stran, ki zadeva kesanje in spreobrnjenje. Papež z veliko pristojnostjo govori o mukah vesti, ko se odpre k spreobrnitvi. To imenuje “napor človeškega srca”. Nekaj zelo pomembnih pripomb. podaja predvsem čudovito definicijo spreobrnitve: “Obrnitev hrbta grehu, da bi spet vzpostvili resnico in ljubezen”. Greh je vedno laž in ga resnica vedno odklanja. Lhko ga je razumeti. Ko človek žali Boga, vedno skuša lagati samemu sebi. Vendar se dela, da ne misli na to. Z lahkim srcem se postavi  proti njegovi vilji, kot bi hotel reči: “Oprosti, želim storiti tisto, kar je meni všeč.” Laž spremlja vse poti razuma in volje. V glavi si začenjamo prigovarjati: saj je lepo, očarljivo i tudi pravično. To vsi počnejo. Kaj je v tem slabega? Vendar gre za laž. Vsi razumejo, da lažemo. Ko pa začne narekovati zakone srce, je konec. Srce zan tako spretno varati! Samemu sebi zan pripovedovati tako prepričljive zgodbe… Zakonec, ki vara, dobro pozna laž, ki mu jo narekuje srce. Če bi tahtala jasna razumnost, bi se vse sesulo. ker je vse laž.
Kesanje se kaže v pristni iskrenosti, v iskrenosti s samim seboj, v iskrenosti pred Bogom. Spreobrnjenje je tudi v tem, da znova vzpostavimo ljubezen. Papež pripominja, da je greh vedno sinonim za sebičnost. Pogosto je sebičnost čisto stanje. Ni razložljiv greh, če jo obravnavamo ločeno od njenega sebičnega konteksta. Kdor se spreobrne, kdor se kesa, mora predvsem najprej “obrniti hrbet grehu”. To pomini, da se resno odloči narediti oster rez z vsem, kar je slabo. Da pa bi volja to zmogla napraviti, je potrebna iskrenost. Jasno je treba videti lastno zlo in njegove posledice. Sprejeti je treba lastno odgovornost in priznati lastne slabosti.

LITURGIJA PRIHODNOSTI

Podkrepitev besed ali znamenje popolne predanosti Bogu?

Pri pozdravu duhovnik ali škof razprostre roke. Kdor moli z razprostrtimi in povzdignjenimi rokami, namreč razodeva zaupanje Bugu kot rešitelju. Takšen človek se popolnoma prepusti Bogu in njegovi navzočnosti, izpostavi svoje telo oziroma svoje srce, tako da lahko z Bog z njim neomajno razpoaga, kot pravi psalmist: “V tvoje roke izročam svojega duha”. Prav zaradi tega Cerkev poudarja, da duhovnik najprej razprostre svoje roke in s tem svoje srce, šele nato pozdravi in ne kot mnogi menijo, da je treba ob daljšem pozdravu “Milost našega Gospoda Jezsusa Kristusa…” razprostreti roke le pri sklepnih vbesedah”…z vami vsemi”. Tu ne gre za podkrepitev besed, ampak- kot rečeno- za držo “orante” in s tem za sredniško službo Božje navzočnosti.

Pripada škofu le en pozdrav, in to “Mir z vami”?

V misalu je rečeno, da namesto pozdrava “Gospod z vami” škof pozdravi z Jezusovim pozdravom ob prikazovanju učencem “Mir z vami”. Iz slovenske prakse je moč razumeti, da je omenjeni pozdrav edino, s katerim škof pozdravlja svoje ljudstvo. Če pa podrobneje pogledamo v misal, je ta sprememba namenjena le pri pozdravi “Gospod z vami” in ne pri ostalih. Oba Pavlova pozdrava, vzeta iz njegovih pisem, sta prav tako namenjena škofu, ki predseduje bogoslužju. Pozdrava sta sicer nekoliko daljša, saj govorita o Bogu v treh osebah. In takšna teološko bogatejša pozdrava sta dana na izbiro tudi škofu. Vrh tega pa imamo v sloveskem misalu še čudovit stari ppozdrav “Hvaljen Jezus”, ki prav tako poudarja Božjo navzočnost v sleherniku. Ta pozdrav je veljal nekoč za vsakdanji pozdrav: otroci smo zmeraj pozdravljali starše ob odhodu in vrntivi iz šole, ob srečanju z ljudmi na vasi in ob srečanju z duhovnikom. Ker je veljal zgolj za pozdrav in ne več za poudarjanje Božje navzočnosti, so ga ponekod spremenili v “Hvaljen Jezus in Marija”. Vsekakor je pohvale vredno, da so prevajalci misala znova ovrednotili prvotni namen omenjenega pozdrava in ga vkljulili v evharistično bogoslužje. Naj nam ne bo neprijetno kdaj pa kdaj pozdraviti ljudstvo tudi s tem pozdravom.
                    prof. liturgike  Slavko Krajnc