Gobavost je ena izmed najhujših bolezni, ki lahko doletijo človeka. Pri človeku se najprej pojavijo izpuščaji, ki počasi prerastejo v gnojne rane. Gnojne rane se začnejo razširjati po vsem telesu do te mere, da začne človek dobesedno razpadati. Če pa k temu prištejemo še miselnost, ki je bila razširjena v starih časih, da je bila gobavost posledica greha, potem je bil gobav človek popolnoma zapuščen od vseh. Zato so morali gobavci bivati na posebnih krajih in se izogibati stika z ljudmi. Če poznamo ozadje gobavosti, potem lahko z velikim občudovanjem razmišljamo o gobavcu, ki je prišel k Jezusu in ga prosil naj ga očisti. Gobavca je priganjala neizmerna želja po ozdravitvi, ki je bila podkrepljena z vero v Jezusa Kristusa in njegovo vsemogočnost. Ker je veroval, da je Jezus edini, ki ga lahko ozdravi, je Jezus to tudi storil. Ljudje se včasih smilimo samemu sebi že zaradi drobnih malenkosti, katerim dopustimo, da nam zagrenijo življenje. Vera gobavca, ki je bil v očeh ljudi obsojen na propad, naj nas spodbudi, da se bomo tudi mi dan za dnem z močno vero zatekali k našemu Odrešeniku Jezusu Kristusu.