Simeon Jeruzalemski, (umrl l. 107) god: 18. februar

Bil je krščen Jud, doma iz Jeruzalema. Okrog leta 60 je potoval v Rim, da bi natančno spoznal, kaj uči rimska cerkev, ker so na vzhodu vstajali vedno novi krivoverci. Ko se je vrnil v Palestino, je zoper krivoverske gnostike napisal pet knjig, ki pa so se izgubile. Po mučeniški smrti svetega Jakoba mlajšega, l. 62, je bil za  jeruzalemskega škofa soglasno izvoljen njegov brat Simeon. To je nekega častihlepneža, ki je sam upal, da bo postal škof v Jeruzalemu, tako užalilo, da je izstopil iz krščanske občine. Bil je prvi razkolnik, kar jih pozna cerkvena zgodovina. Za sabo je potegnil še nekatere druge kristjane iz judovstva. Ločini, ki je verovala samo to, da je Jezus obljubljeni Mesija, so dali ime ebioniti (beračoni). Za časa rimskega cesarja Trajana, ki je izdal odlok, da sicer kristjanov ni treba iskati, da bi jih kaznovali, ker se ne držijo državne vere, toda če jih kdo zatoži, da so kristjani, morajo biti kaznovani, so sovražni krivoverci Simeona zatožili rimskim oblastem, da je Davidov potomec in kristjan. Škof je bil takrat star že 120 let. Ko so ga zaslišali je jasno izpovedal vero v Kristusa. Ko tudi po raznih mučenjih ni odpadel, so ga pribili na križ.