Naša vera      
                        
Kristjanova vera se v postnem času prečiščuje, poglablja z enim samim namenom. Da umre staro. Umreti  sebi v vsem kar vemo, da nas ne vodi k Bogu. Zato, da bi se prečiščeni rodili v novega človeka. Kakor otrok, tako je tudi kristjan šibak, ranljiv, nezrel. Vendar z Marijo, z molitvijo, s Svetim Duhom, rastemo in zorimo v samostojne, odgovorne kristjane. Kristjane, ki so veselijo življenja z in v Bogu, ki ta način življenja brez dvomov živijo, spričujejo pred svojimi bližnjimi. To zorenje se začenja po Veliki Noči.

Liturgija prihodnosti

Poročila o zadnji večerji, o čudežu pomnožitve kruha in rib ter prikazovanjih Gospoda razodevajo zgadbo obreda evharistije, in sicer na podlagi in zaporedju štirih glagolov:
1. Jezus je vzel kruh (in nato vino) – priprava darov, procesija in položitv darov na oltar
2. se zahvalil ali izrekel blagoslov – evharistična molitev
3. kruh razlomil
4. ga dal učencem – obhajilo

Združiti ali opustiti katerega od teh štirih delov evharističnega obreda, bi pomenilo prekiniti s prvotno strukturo evharističnega obreda, ki nam jo dajejo svetopisemska besedila. Npr., lomljenje kruha med posvetilnimi besedami bi razverednotilo obred lomljenja posvečenega kruha pred obhajilom ali če bi lomljenje kruha opravili na skrivaj.
Prav tako pa bi bilo napak, če bi spreminjali naravo določenega obreda, na primer, da bi dejanja zreducirali zgolj na besede, naprimer, da bi spremenili pripravljanje in prinašanje darov zgolj na niz darovanjskih molitev.

1. Vsaj od leta 1742 so papeži naročali duhovnikom, naj pri maši posvetijo hostije in z njimi obhajajo vernike. Posvečene hostije in z njimi obhajajo vernike. Posvečene hostije v tabernaklju so namreč le za bolnike in za češčenje Najsvetejšega. Kljub temu so naši tabernaklji še vedno polni ciborijev za celomesečno obhajanje vernikov ali celo več. Čas bi bil, da se znebimo starega mišljenja, ki je narekovalo, da je maša v  glavnem za napolnitev tabernaklja. Jezus je vzel kruh in ga posvetil za vse navzoče.

Liturgično navodilo pravi, da “mašnik pri oltarju spreme pateno s kruhom, jo z obema rokama drži nekoliko dvignjeno nad oltarjem in tiho moli “Hvaljen Bog…” Pateno s kruhom nato položi na        korporal – telesnik. Gre za poudarek, da je treba darove prejeti od ljudi in ne z oltarja, zmoliti molitev in šele nato postaviti na oltar v smislu Jezusovega opozorila, da je oltar tisti, ki dar posvečuje. Tako je vnaprejšnje postavljanje darov na oltar protisimbolično.
Zato je primerno, da mašnik sprejme od ljudi darove kruha in vina, jih izroči diakonu, ki jih na mizici pripravi in nato izroči mašniku. Da bi obred darovanja ohranil svojo naravo dejanja in ne besed (Jezus je vzel kruh-vino), Cerkev naroča, da mašnik moli moliteve pri darovnaju po tihem, razen “ko ni darovnajskega speva in tudi orgle ne igrajo, mašnik sme ob predstavitvi kruha in vina glasno moliti hvalne besede, ljudje pa odgovarjajo: Bogu čast in hvala vekomaj.
Skratka, darovanje kruha in vina je predvsem dejanje in ne toliko molitev.

2. Jezus se je zahvalil oziroma izrekel blagoslov nad kruhom in vinom. Tako tudi mašnik izreka nad darovi evharistično molitev, med katero darovi postanejo Kristusovo telo in njegova kri. Na žalost, velja splošna navada, da ob nedeljah in praznikih mašnik izbere drugo evharistično molitev, ki jo Cerkev določa le za maše med tednom in ne ob nedeljah, ko sta primernejša prva in še posebej tretja, medtem ko je primernejša četrta, no ni določen lastni hvalospev.

Razlagalec ali celebrant lahko opozori na glavne poudarke določene evharistično molitve. Tako lahko v prvi poudari ekleziološko (zbor, cerkev) razsežnost, v drugi kristološko (Kristusa), v tretji epikletično (klicanje Svetega Duha) in v četrti zgodovino odrešenja. Če izbere evharistično molitev za sravo, lahko v prvi poudari spravo kot vrnitev k Očetu, v drugi spravo z Bogom kot pogoj za sožitje med nami. Toda vsaka takšna razlaga, ob tem, da mora biti kratka, mora biti izrečena pred hvalospevom in ne pred epiklezo nad darovi, s katero se začne v ozjem smislu evharistična molitev.

Sklepni slavospev evharistične molitve, s katerim izražamo poveličevanje Boga, je izključno mašnikov slavospev, ki se mu lahko pridružijo somašniki, kar pomeni, da niso dolžni. Zato je toliko manj primerno, da bi se tej molitvi pridružili verniki. Navodilo iz leta 1980 ima takšno pridružitev celo za zlorabo. Cerkev pa naroča, da naj bi bil odgovor ljudstva na ta slavospev mašnika nadvse slovesen in naj zveni “kot grom, ki pretresa poganske templje (sv. Hieronim)
in ne javkanje, kakor se pogosto sliši. Trinitarični slavospev spremlja povzdigovanje dveh znamenj Kristusove navzočnosti. Zato ni primerno, da glavni mašnik in somašniki dvignejo čeč ciborijev, ampak le posodo z znamenjem kruha in z znamenjem vina. Saj vendar ne gre za razkazovanje liturgičnih posod, ampak za navzočnost Kristusa pod podobo kruha in vina. K temu dodaja navodilo, da “glavni mašnik zmeraj povzdigne poteno s hostijo, medtem ko diakon ali somašnik kelih”.