Kar dozoreva
v tišini duše,
tega ne smemo
motiti s hrupom besed.

Mati Julija

Božja bližina

Neki starec je rekel: “Bodisi da bediš ali da spiš ali počneš karkoli, če je Bog navzoč pred tvojimi očmi, te Sovražnik ne bo mogel v ničemer vznemirjati. Če tvoja misel biva v Bogu, bo tudi Gospodova moč bivala v tebi.”

Izkusiti Boga, biti v njem, biti z njim povezani, to je bila največja želja menihov. V vsakem trenutku naj bi imeli pred očmi Gospoda. Vsako dejanje naj bi izvršili pred Božjimi očmi, ki so polne ljubezni in dobrote. Izkušnja Boga nas osvobaja, vliva moči in ozdravlja. Osvobodi me strahu pred Sovražnikom.

Če je Bog navzoč pred mojimi očmi, me osebe okoli mene ne morejo raniti. Lahko se bojujejo proti meni kolikor hočejo, kujejo zarote in me varajo. Toda na koncu koncev mi ne morejo škoditi in ne raniti. Če mi je Bog blizu, ljudje nimajo nad mano nobene moči. Božja bližina me osvobaja grozeče navzočnosti tistih, ki bi radi znesli nad mano svoje nezadovoljstvo.

Naša misel mora ostati v Bogu. To ne pomeni, da moramo o njem razmišljati, pač pa da naš duh najde svoj temelj v Gospodu. Če s svojimi mislimi in čustvi prebivamo v Bogu, potem tudi on prebiva v nas. In skupaj z njim je v nas njegova moč, ki je večja od oblasti naših notranjih in zunanjih sovražnikov. Za menihe v puščavi je bila to pomembna izkušnja. Kdor prebiva v Bogu, se ne nahaja v rokah ljudi. Bog ga krepča in varuje. V njem je moč in pred njim ščit, ki ga noben sovražnik ne more uničiti.

Skušnjava, ki nas krepi

Nekdo od očetov je rekel: »Drevo, v katerega se veter ne zaganja, ne raste in njegove korenine ne prodrejo v globino. Tako tudi menih: če ni skušan in če ne prenaša skušnjav, ne postane pogumen.«

Puščavski očetje niso bili strahopetci. Niso se izmikali življenju. Izpostavili so se njegovim nihanjem. Tako kot drevo ne pobegne pred vetrom, menihi niso pobegnili pred skušnjavami. Skušnjava in preizkušnja sta del življenja. Menihi nas učijo, da smo vedno na preizkušnji, čeprav težimo k duhu. V nas ne živi samo koprnenje po Bogu, pač pa tudi brezbožnost in agresivnost, ki bi rada dobila oblast nad nami. Boriti se je treba, da to preprečimo.

Prva Cerkev je gledala na duhovno življenje kot na boj. Ne uči nas neke solzave duhovnosti, ki čaka, da bo Bog vse uredil, ampak pot duhovnosti, na kateri se je treba boriti z vsem, kar nas ovira.
Boriti se obenem pomeni stopiti v intimnost s sovražniki, naučiti se jih natančno spoznati. Sicer je boj zaman.

Nekateri s težavo povezujejo koristnost skušnjav, ki nas krepijo, kakor so to videli menihi, s prošnjo v očenašu: »in ne vpelji nas v skušnjavo.« Toda menihi pod skušnjavo razumejo nekaj drugega kot Sveto pismo. Grška beseda za skušnjavo – »peirasmos« – pomeni »padec, zmedenost«. Bog nas želi obvarovati pred tem, da bi se zmedli, zgrešili pot ali sledili krivim prerokom.

Vsakdanje skušnjave, npr. da bi jedli več, kot je za nas dobro, da bi žalili druge, itd., nam razkrivajo, da nismo samo dobri. Proti temu se lahko borimo. In boj nas bo prekalil.