PONIŽNOST

Aba Mojzes je rekel: »… Če kdo nosi svoje grehe, potem ne gleda na grehe svojega bližnjega.« (Mojzes 16)

Menihi nas vedno znova svarijo, naj ne sodimo svojih bratov in sester. A moralni opomin, naj ne obsojamo, sam po sebi malo koristi. Samo tisti, ki se je spoznal v vsej svoji grešnosti, se osvobodi notranje težnje, da bi nenehno sodil in obsojal druge. Če iskreno opazujemo svojo notranjost, bomo videli, da velikokrat živimo, ne da bi bili pozorni nase. V grščini beseda »grešiti« pomeni »zgrešiti, izgubiti cilj, živeti brez pozornosti nase«. Vedno znova se oddaljujemo od resničnosti svojega jaza in tako grešimo proti življenju, ki nam ga je dal Gospod.
Aba Mojzes je na simboličen način razložil nasvet, zakaj nositi težo svojih grehov. Nekateri bratje so se zbrali, da bi obsodili enega izmed njih in ga izločili iz skupnosti. Brat je grešil. Aba Mojzes ga ne zagovarja. Ne udeleži pa se njihove razprave. Vzame preluknjano košaro, jo napolni s peskom, si jo oprta in hodi okrog zborujočih. Bratje ga radovedni vprašajo, zakaj to počne. Tedaj jim razloži, da so si svoje grehe naložili na hrbet in da jih zato ne vidijo. Vendar grehi za njimi puščajo sledove. Vsi drugi jih vidijo. Samo grešniki so zanje slepi.
Pogled je treba usmeriti na svoje grehe. Tako ne bomo vedno opazovali grehov drugih. Če ne priznamo tega, kar smo, projiciramo svoje napake na druge in jih obsojamo, namesto da bi se izročili Božjemu usmiljenju.

ZA VSE DOVOLJ ČASA
Bogoslovec je zapisal: “Molk mi je ljub že od otroških let, ko sem kot pastir prebil ure in ure v samoti. Zdaj kot študent bogoslovja ljubosumno varujem otočke tišine, ki so za duhovno življenje neprecenljivega pomena. Posebno pred počitkom, ko človek, kot moder kmet, pregleda dan, se zahvali, naredi načrt in prosi blagoslova za jutri. Tu je pomembna vztrajnost. Naj se zgodi karkoli, naj me zasipajo dolžnosti, potrebno je reči: Dovolj. Trdno držijo besede: “Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji. Zaman je sedeti pozno v noč pri delu, ko Bog daje zvestim dvojni delež.” Pogosto sem se boril s seboj. Žal mi je bilo časa. “Lahko bi prebral kaj koristnega, utrjeval tuj jezik ali vadil na glasbilu,” sem si dopovedoval. Kadar sem podlegel tem prišepetavanjem, je sledilo razočaranje. Počasi doumevam globok pomen besed: “Kdor moli, ima čas.” Popolnoma v nasprotju s človeško logiko, a do kraja resnično! Skrivnost je verjetno v tem, da zna človek, ki moli, prav porabljati svoj čas, ker zaupa v Božjega Duha. Čutim pa potrebo, da bom moral tudi čez dan večkrat postaviti svoj šotor pred Gospoda.”