Nedelja Božjega usmiljenja
Ko je papež Janez Pavel II. 30. aprila leta 2000 na drugo nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko, posebno glasnico Božjega usmiljenja, za svetnico, je dejal, da se bo druga nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.« Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa mu je bilo Jezusovo posebno razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja. Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.

Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.« Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki se začne na veliki petek. Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje so vrhunsko razodetje usmiljene Božje ljubezni.

O SVETOSTI NEKOLIKO DRUGAČE

Večkrat v življenju sem se že vprašala o Gospodovem namenu za mojo življenjsko pot in prav zato bi vam rada zaupala, kako sem se in se še borim z življenjem v svojem fizičnem telesu. Rodila sem se skoraj tri mesece prezgodaj z napako na desni nogi. Ker nisem bila cepljena po rednem programu, sem pri šestih mesecih zbolela za hudim oslovskim kašljem. Pravzaprav je bilo takih trenutkov, ko bi me Gospod lahko poklical k sebi, že na začetku moje poti kar nekaj. Prav to dejstvo me opominja na to, da me Gospod kliče na njegovo pot življenja, na njegovo – mojo pot k svetosti.

Svojo vez z Bogom sem že od majhnega gojila z molitvijo. Preprosta otroška molitev se je v mladostništvu prelevila v pravo prerekanje: tisoč zakaj-ev sem dan za dnem izlivala pred Gospoda in v urah in urah pogovorov z Njim, iskala svoj smisel življenja. Za tista leta vem le-to, da sem iz teh molitev nevede izhajala močnejša in z novim upanjem za vsak dan sproti. Večkrat sem bila prepričanan, da me takšno, kakršna sem, ne bo nihče maral. Vem, mladostniški kompleks, boste rekli, a kdor me pozna, ve, da je moj mož Matej z menoj vred dobil kar dosti prtljage. Pa vendar, ko sva se poročila, se mi je zdelo, da se je moje življenje vendarle umirilo in sem počasi začela vajeti jemati v svoje roke. Še sama ne vem kdaj sem ugotovila, da je moja molitev postala rutina. Za vse stvari sem našla čas; treba je poskrbeti za otroke, v gospodinjstvu je polno dela pa mož je utrujen… Vem, tudi to je lahko molitev, saj se darujem za druge, a sama v srcu nisem delala tako. Svoj odnos z Bogom sem potisnila malo na stran. A Gospod ve katero nitko mora potegniti, da bo Petra prišla nazaj. Poslal mi je preizkušnjo in vedela sem, da sam ne zmorem skreti za potek mojega, ne kateregakoli drugega življenja. Tudi Gospod sam pravi: “Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec” (Mt 6, 27)? Tistega septembra, ko sem po hudi vrtoglavici in dvojnem vidu, dobila diagnozo možne multiple skleroze, sem skrušeno dojela, da me Gospod ZARES lahko pokliče k sebi kadaroli hoče! Vidim, da sem bila do takrat v svoji veri in hoji za Njim precej mlačna. Enkrat je gospod vodil moje življenje, drugič sem ga s svojo skrbjo vodila sama. Miselnost tega sveta me je prevzela in pozabila sem na presežnost tega življena, ki se nadaljuje v večnosti. Poklicana sem bila nazaj na pot svetosti. Danes vsak svoj dan pričnem s kratko molitvijo v neizmerni hvaležnosti, da še imam možnost skrbeti za družino in zase. Če se počutim slabše, me mož vedno bodri, naj bom usmerjena k Luči in upanju. Hkrati pa me znova in znova nagovarja Božja Beseda, ki pravi: “Žrtve in žgalne daritve za greh nisi hotel, a telo si mi pripravil”. Vsaka telesna bolečina, predvsem pa moja nemoč, so daritev Bogu za vse hudo, ki se godi na tem svetu in za ljudi, ki jih imam najraje. Tudi Pavel me opogumlja, ko pravi: “Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva” Prav vsakodnevno prebiranje Svetega pisma mi vliva pogum, veselje in moč, da lahko stopim v nov dan in se znova potrudim, da bom sledila Gospodovem načrtu za svoje življenje. Zelo sem mu hvaležna, da mi je na to pot poslal moža Mateja, s katerim lahko delim svoje vzpone in padce in preko katerega me Gospod pogosto tudi nagovarja in hrabri. Slavim te Oče, ker si se milostno ozrl na svojo deklo in jo znova prerodil za večno življenje. Tako še imam upanje, da se ob njegovem prihodu znajdem na njegovi desni strani.                                             Petra Berčan