Duhovna misel za nedeljo Božjega usmiljenja

Velika Kristusova kateheza o zakramentu odpuščanja

Prilika o izgubljenem sinu

Neki človek je imel dva sina. Mlajši je rekel Očetu: Oče, daj mi imetje… Oče jima je razdelil imeteje. Kot prispodoba. Bog je vendar nekaj drugega kot zemeljski oče. Bog je spoštovanje, ljubezen, neoborožen odpor, je ljubezen, ki ne odreka. Vedel je, kje bo končalo premoženje. Dobro je poznal prosilčevo nevestnost. Šlo je za premoženje, pridobljeno v znoju in trpljenju. Toda oče mu ni ugovorjal. Bog je molk, ki ljubi. Bog je nežnost. Bog je tišina, ki govori.

…tam je z razuzdanim življenjem zapravil PREMOŽENJE.
Pod ceno vse proda in odpotuje. Oče ga pa gleda, ko zapravlja premoženje, ki je bilo ustvarjeno z življenjem, polnim odpovedi. Vendar mu tega ne prepoveduje in ne govori. Le trpi in se pusti trgati; kajti Bog je neskončna strpnost. Nikoli ni popustljiv do zla, vendar čaka.

Ljubezen zna čakati, upira se vsakršni nestrpnosti. Ljubezen vztraja v trpljenju. Vse to je Bog, ne le za nespametnega sina, marveč za milijarde izdajalskih sinov. Ponižnost ljubezni nas zmede. Ljubezen je ponižnost, ki zmede. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je stradati.

Glavni v priliki ni toliko sin; predvsem je to oče. V nekem trenutku pa Bog v svoji tišini posreduje. Kako? Da mu pomaga razmišljati. Brez razmišljanja ni spreobrnitve. Izkušnja! Bog pomaga z izkušnjo, s primerno izkušnjo, ki pripomore k razmišljanju. Pomaga nam, da se spametujemo. Izkušnja, ki nas potegne iz blata. Prvo sredstvo za rešitev nesrečnika je bila prisila v to, da se je počutil izgubljenega. Trošil je, zapravljal, bil nepremišljen. Zdaj pa je lačen.  Ni cenil truda, dela. Zdaj pa bo začel dojemati, kako dragocen je kos kruha. Izkušnaj je zdravilo.

Do tu je Jezus razlagal, da je Oče neizmerna potrpežljivost,        spoštovanje, neskončna dobrota,                        
ljubezen, ki zna trpeti, ne da bi tehtala,                        
dejavna ljubezen, spoštljivo pričakovanje,                        
nežnost, ki zna krvaveti in molčati,                    
ustvarjalnost, da bi prišla do človeka na dnu prepada volja po rešitvi.

…Šel je in se vsilil nekemu tamkajšnjemu meščanu, ki ga je poslal na posestvo svinje past. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

On, samostojen, odrasel, ki je zaničeval trud priletnega očeta, je prisiljen služiti kruh. On, ki ni poznal “cene” denarja, se mora poniževati ob najbolj nizkotnem delu. Nikoli ve veš, dokler ne izkusiš. Tudi ta božja dopustitev je ljubezen, delujoča ljubezen. Bog, ki vodi za roko, ki kaže, ki uči z neizmerno potrpežljivostjo.

Daje okušati tudi lakoto. Le tako bo okus po kruhu deležen svoje cene in vrednosti. Njemu, ki je čuten, požeruh, bi zadoščala hrana za svinje. Vendar mu niti te niso dali. Oče, Ti res nikogar ne zapustiš. Še pozorneje spremljaš tistega, ki je v potrebi Podobni priliki o izgubljeni ovci in izgubljeni drahmi to potrjujeta.

…Šel je vase in dejal: Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju… Lakota oslabi nespametnemu odpor. Zmaga razum. Prisili ga k razmišljanju in potem k odločitvi. Gre za preizkušnjo, ki pomaga k pameti. Pomaga videti tiste stvari, ki jih sebičnost ni dovolila videti. Preizkušnja pomaga vreči obvezo z oči. Oče, nespametni smo kot otroci, ti pa nas potrpežljivo vodiš. Kako težko je razbijati naše trde glave, toda ti si nepremagljiva potrpežljivost! Hvala. Oče, za vse, kar znaš narediti, da nas ozdraviš naše nespameti. Hvala za nadvse fino umetelnost, da nas vodiš, nas spreminjaš, dokler ne privre iz nas tisti da, ki prej ni mogel priti.

…Vrnil se bom k očetu in rekel: Oče, grešil sem…


Oče, včasih vrneš v srce spomin na nežnost, ki si jo izkazoval, na potrpljenje, strpnost, ljubezen, ki je bila poteptana.. Oglasila se je tudi vest zaradi izdaje. Razmišljanje se poraja v določnih odločitveh, sproži voljo. Oče, tvoja potrpežljivost je neizmerna, tega ne bomo nikoli popolnoma razumeli. Trde preizkušnje, sramota, ponižanja, soočenja. Tvoja ljubezen je ustvarjalna in neizčrpna.

Vzemi me za enega svojih najemnikov…


Kesanje pomeni poboljšanje. Oče, tudi to delovanje na voljo je tvoja milost, ki ga opravlja. Kesanje nas mora utrditi, da bomo učinkoviti. Kesanje je dejanje in poboljšanje. Oče, ti ne le odpušačš, ampak znova z neskončno potrpežljivostjo gradiš ljubezen. Sprva je bila ljubezen sebična. S trpljenjem in razjmišljanjem pa postaja trdna in prava ljubezen. Oče, nisi samo ljubezen, si gaditelj, oblikovalec, kovač ljubezni v nas.