Zakrament ponižnosti in veselja  (čut za Boga)

Vsi lahko opažamo, kako je pri mnogih oslabel čut za Boga. Gre za grozotno versko nevednost, tudi pri tistih ljudeh, ki veljajo za izobražene. Da bi se zavedeli verske nevednosti našega časa, je dovolj, da stopimo v knjigarno in pogledamo, koliko prostora ima verska kultura ob vsem tem, kolikor je natisnjenega in kolikor ljudje berejo. V knjigarnah dobimo vse, za vse okuse, zelo težko pa najdemo resno knjigo o veri.

Podobno je, če stopimo k kiosku. Revija, ki bi oblikovala človeka, v kiosku, odprtem za javnost, nima prostora. Prav tako je zelo malo filmov posnetih in predvajanih. Tako po naših cerkvah kar mrgoli analfabetov glede Boga, tudi med tako imenovanimi izobraženci. Drugi znak upadanja čuta za Boga pa je poplava vraževernosti. Vedeževalci, horoskopi, magija so nadloge. Vraževernost je plevel, ki se razrašča v sorazmerju z versko nevednostjo. Zato je razumljiva verska hladnost, zaradi katere se širi praktični ateizem in pogosto poraja idiotski ateizem. Spreobrnjenec o tem takole govori: “Idiotski ateist je primerek, ki ga dobro poznam. Gre za moj primer. V mladosti sem živel tako. Zato se tega dokaj natančno spominjam in to lahko opišem. Ateističnega idiota takoj spoznate. Ne zastavlja vprašanj, zato pa mu je težko odgovarjati. Takšen, do katerega imam bratska čustva, je miren ateist, ki se je odpovedal rešitvi žgoče uganke sveta.”