»Jaz sem Alfa on Omega, govori Gospod«. (Raz 1, 8)

NJEGOVA OBLAST JE VEČNA OBLAST (Dan  7, 14)

Z zadnjo navadno nedeljo, ki je posvečena Jezusu Kristusu Kralju vesoljstva, končujemo Cerkveno leto. Konec Cerkvenega leta sovpada z naravo, ki v mesecu novembru dokončno umre. Umiranje narave nas lahko spominja na konec našega življenja, ki se nezadržno bliža. Človek ima v svoj razum vgrajeno zavedanje o svoji minljivosti. Od vsakega posameznika pa je odvisno, kako bo minljivost vključil v svoj vsakdanjik. Ker kristjani verujemo (naj bi), da se polnost življenja začne v trenutku smrti, smo poklicani, da v krhkost človekovega življenja vnašamo upanje na popolno srečo v nebeškem kraljestvu. Praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva nas opominja, da je Jezus Kristus premagal minljivost človekovega življenja s tem, da je samega sebe umestil v smrt in jo na velikonočno jutro premagal. Kdor veruje v Kristusovo zmago nad smrtjo, hkrati skupaj z Njim premaguje lastno minljivost. Živeti v osebnem odnosu z Jezusom Kristusom pomeni, živeti večno življenje že v fizičnih okvirih. Smrt lahko na ta način postane »vrata prehoda« iz zemeljske omejenosti v nebeško neomejenost. Če bomo že v sedanjem trenutku z Njim, ki je premagal smrt, bomo že sedaj skupaj z Njim zmagovalci večnega življenja.