Dvignite svoj
svoj pogled
nad nižine
materialnega
sveta,
da boste srečali
Kristusov
pogled.

        Mati Julija

Duhovno varstvo

Neki starec je rekel: »Če živiš v puščavski samoti, ne misli, da počneš kaj velikega; rajši se imej za psa, ki so ga pregnali iz vasi in priklenili na verigo, ker je napadal in grizel ljudi.«

Danes je veliko govora o varstvu okolja. Nočemo ga onesnaževati s svojimi odpadki. Puščavski očetje so imeli v mislih varstvo duhovnega in čustvenega (emotivnega) okolja. Niso hoteli umazati sveta s svojimi nerešenimi problemi in zmedenimi čustvi. Bili so prepričani, da z vsako besedo ali dejanjem vplivamo na bližnjega. Če brez nadzora žalimo druge, če z govorjenjem širimo svoje predsodke, onesnažujemo človeško okolje. In to je vsaj toliko škodljivo kot onesnaževanje narave. V mnogih družbah, skupnostih in podjetjih je ozračje s čustvenega vidika tako zelo razburkano, da osebe, ki jim pripadajo, zaradi tega obolevajo. Če pa očistimo svoja čustva, to napravi ozračje zdravilno in koristi naši duši.

Da ne bi s svojimi čustvi, z napadalnostjo, nezavednimi željami in potlačenimi strastmi onesnaževali sveta, so se menihi IV. stoletja umikali v samoto. Hoteli so izboljšati sami sebe, preden bi lahko spremenili svet. Druge so hoteli obvarovati pred svojimi nerešenimi nevrozami. Odšli so v puščavo, da bi premagali demone.

Mislili so, da bo svet na tak način postal svetejši in svetlejši. Če bi zaradi njihove ljubezni sovražna puščava postala primerna za bivanje, bi se vsa zemlja lahko prerodila in postala bivališče, kjer se bo človek počutil doma.

BOŽJE TVEGANJE

Bog se je spustil v tveganje, ko je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti. Nato se je spustil v drugo tveganje: svojega Sina je poslal na svet, da je postal v vsem enak ljudem, razen v grehu. Sledilo je še tretje tveganje: Božji Sin je postal kruh, ki se bo spremenil v kruh življenja. To je velikonočni dar, ki je namenjen vsem, ki so lačni Boga: “Vzemite in jejte! To je moje telo, ki se daje za vas!”

“Ko prideš k oltarju, stegni svoje roke ne preveč krčevito, prsti naj ne bodo skrčeni. Sedaj previdno položi svojo desno roko pod levo tako, da boš oblikoval prestol, ki bo sprejel kralja. S prosto desno roko primi Kristusovo telo, ga nekoliko dvigni in odgovori: Amen, Naj oči pozorno spremljajo zaužitje svojega telesa, da se ne bi kakšen delček zaradi malomarnosti izgubil, kajti to, kar držiš v rokah, je vredno več kot zlato in dragi kamni.”         
(Ciril Jeruzalemski)

MOLK – MOLITEV?
Star mož je pogosto prihajal v cerkev in cele ure nepremično sedel v zadnji klopi. Duhovnik ga je vprašal, o čem se Bog pogovarja z njim. Pa mu je odgovoril: “Bog ne govori, samo posluša.” Dobro, in kaj ti govoriš z njim?” “Tudi jaz ne govorim, samo poslušam.” Najgloblja molitev je molitev v molku. Je poseben Božji dar. Zanjo bi bile besede le ovira. To je molitev od srca do Srca. Pri takšni molitvi je Bog na poseben način navzoč in dejaven. Gre za srečanje dveh ljubezni, naše in Božje.

Pronzato v knjigi Rad bi molil pravi: “Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka.” Molk lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.

Francoski mislec, matematik in fizik Pascal pravi: “V ljubezni je molk več vreden kakor dolg govor.” Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Za poglobljeno molitev je tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za ribo. V molku Bogu kot najodličnejšemu gostu v svojem srcu pripravimo prostor.