» Gospod, nauči nas moliti…«

Kaj je torej prava molitev?

Molitev je pogovor, je poseben odnos med Bogom in molivcem, je duhovno prežemanje, je najiskrenejši pogovor. Tukaj se odkriva naša intimnost do konca, intimnost, ki ne bo osramočena, intimnost, iz katere se ne bo norčevalo, temveč bo zacelila vse rane, ki so nastale v razgaljenju tega sveta, vsemi žalitvami, ki smo jih doživeli v tem svetu. Zato je v molitvi vedno važno prisluhniti, kaj Bog govori, ne kaj jaz govorim. Pogostokrat pa je drugače, nam se namreč rado dogaja, da mi pravzaprav Bogu izvajamo predavanje. Koliko se je Bog že naposlušal naših predavanj; lahko bi že vse naše človeške fakultete končal. Mi dajemo Bogu celo navodila in nasvete kaj naj stori – kdaj naj ukrepa, koga naj zaustavi na poti, komu naj reče pojdi naprej, koga naj nagradi, koga kaznuje… Mi želimo Boga narediti za osebno svojega Boga, ki bo počel tisto, kar mi hočemo, a ne to, da Bog počne z nami, kar On hoče. Vse smo obrnili napačno in potem pravimo, da se nam molitev ne usliši. Takšna molitev nima in ne more imeti sadu.

Pogovor z Bogom….je molitev, premišljevanje, meditacija, poslušanje

K neprestani molitvi Pavel spodbuja Tesaloničane (1 Tes 5,17). Okrog tega, kako jo uresničiti, se vrti iskanje menihov. Njihov hraber boj za nenehno molitev nam lahko pomaga tudi danes na naši molitveni poti, da bi se izognili zgolj zunanji molitvi in odkrili notranjo, ki se v nas nenehno pretaka.
Ena od poti notranje molitve je v tem, da vedno živimo pred Bogom in v njegovi navzočnosti, da se v vsaki stvari obračamo na Gospoda, čeprav ne izgovarjamo molitvenih obrazcev.
Druga pot temelji na tem, da se pogovarjamo samo z Bogom. To je pozneje Terezija Avilska opisala kot prijateljski pogovor z Bogom.
Terezija se z Bogom pogovarja kot s prijateljem. On jo posluša in ji odgovarja po mislih, ki se v njej porajajo. Za to potrebuje samoten prostor. Samota za nas postane rodovitna samo takrat, ko je samota v dvoje, nenehen pogovor z Njim.
Tako bomo v samoti uživali, ker bomo eno z Gospodom in ker našega odnosa z njim ne bo motilo tisoč vsakodnevnih opravil.
Tretja pot neprestane molitve je v vaji meditacije. Pri vsakem vdihu ponavljam stavek iz Božje Besede ali pa t.i. »molitev srca«: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me!« Vaja »ruminacije« – prežvekovanja – postopno postane eno z nami. Ko se sredi noči zbudim, se molitev porodi sama od sebe. Ko vstanem, začnem ponavljati molitev srca. Ko se sprehajam, delam, celo kadar se pogovarjam z bratom, moje srce moli brez prestanka. V molitvi je združeno z Bogom. In na podlagi te združitve delam, govorim, berem, hodim, spim, počivam. Sem v Bogu. On moli v meni. Bog je v meni.
Jezus Kristus pravi: »Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9).
Mati Julija piše: »Molite pogosto! V svoji najgloblji notranjosti se združite z Bogom, ki je v vas! Prosite ga, da vas vse obleče s svojo krotkostjo, da vam podeli novo in ponižno srce in novega duha! Prosite in boste dobili! Darovanje, spremenjenje in obhajilo vse to naj dobi vidno in oprijemljivo obliko tukaj, sedaj in danes v vaših vsakodnevnih priložnostih in izkustvih, v okoliščinah in zadevah!«

Molitev
je življenjsko dihanje duše,
ki ji podeljuje
zdrav ritem prisrčne ljubezni
do Boga
in do soljudi.          
mati Julija