Gospod Bog, blagoslovi naš dom. Naj bo kraj tvojega miru. Naj v njem ne vlada sovraštvo, ampak ljubezen, naj v njem ne bo nesloge, temveč edinost. Namesto užaljenosti in krivice naj bo v njem odpuščanje. Zmota naj se umakne resnici, vera naj premaga dvom.
V njem naj ne bo tesnobe, ampak upanje, naj ne bo teme greha, ampak luč tvoje milosti, naj ne bo žalosti, ampak veselje. Naj ne bo bolezni, temveč dušno in telesno zdravje.
Tvoj blagoslov naj nas spremlja na poti v tvoj nebeški dom.
»Otroška vzgoja je najimenitnejše delo,
ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima:
otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi.«
( bl. A. M. Slomšek )
Dar blagoslova
Blagoslov, ki spada k posebnim duhovnim zakladom Cerkve, je čudovit božji dar ljudem. Blagoslov prištevamo k najpreprostejšim znamenjem, s katerimi Cerkev izraža svojo ljubečo skrb za vsakega človeka. Z blagoslovom nas vse mati Cerkev spremlja od zibeli do groba. Obhajanje božje službe in delitev vseh zakramentov je povezano z znamenjem blagoslova. V vseh življenjskih okoliščinah, v veselju in trpljenju, za mlade in stare je božji blagoslov vir upanja in zaupanja.
3. BLAGOSLOV V ŽIVLJENJU CERKVE
V zvestobi Kristusovi „oporoki“ je Cerkev od začetka blagoslavljala. Apostol Pavel večino svojih pisem začenja z blagoslovom: „Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa“ (Rim 1,7; prim 1 Kor 1,3; 2 Kor 1,2; Gal 1,3 itd). Vse verne opominja, naj blagoslavljajo: „Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte jih in ne preklinjajte!“ (Rim 12,14). „Ne vračajte hudega za hudo in ne sramotite tistega, ki vas sramoti! Nasprotno, blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi dosegli blagoslov“ (1 Pt 3,9).
V potekanju časa so se v Cerkvi uporabljali mnogi različni blagoslovi, ki so zbrani v liturgični knjigi blagoslovov. So blagoslovi v teku cerkvenega leta (blagoslov adventnega venca, Blažev blagoslov itd.), blagoslovi pri posebnih priložnostih (blagoslov matere pred porodom ali po porodu, novomašnikov blagoslov itd.), blagoslovi v življenju družine in blagoslovi v javnem življenju (n.pr. blagoslov stanovanja, avtomobila itd.). S to obliko blagoslovov Cerkev izraža skrb za človekov blagor, posebno za večno zveličanje.
Tudi vsak zakrament obdajajo znamenja in besedila blagoslova. Blagoslovi, ki jih Cerkevprišteva k zakramentalom, so „sveta znamenja, ki nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve po njih tudi prejemamo“ (KKC 1667). Tako pripravljajo ljudi na „sprejetje glavnega učinka zakramentov in posvečujejo različne življenjske okoliščine“ (KKC 1667).
Tako pozna Cerkev mnogotere oblike blagoslovov: preprosti blagoslovi (oseb, predmetov, krajev ali obedov) so „hvaljenje Boga in prošnja za doseženje njegovih darov; Cerkev podeljuje blagoslov s klicanjem Jezusovega imena in navadno tako, da napravi sveto znamenje Kristusovega križa“ (KKC 1671).
Posebna vrsta blagoslovov so posvetitve, ki jih ne zamenjujmo z duhovniškim posvečenjem: posvetitve oseb (opata ali opatinje, devic, redovniška zaobljuba itd.) ali nekaterih predmetov kot posvetitev cerkve, zvonov, oltarja itd. Imajo „trajen pomen: njihov učinek je v tem, da posvetijo osebe Bogu in da pridržijo predmete in kraje za liturgično rabo“ (KKC 1672).
Končno pozna Cerkev eksorcizme, kadar „javno in z oblastjo prosi v imenu Jezusa Kristusa, da bi bila kaka oseba ali kak predmet zavarovan zoper vpliv hudobnega duha in odtegnjen njegovemu gospodstvu“ (KKC 1673).
V preprosti obliki se eksorcizem uporablja pri krščevanju pa tudi, kadar verno prosimo svetega nadangela Mihaela za pomoč pred zalezovanjem hudobnega duha, se zavestno prekrižamo z blagoslovljeno vodo itd. Slovesen eksorcizem, imenovan „veliki eksorcizem“, more izvršiti samo duhovnik s škofovim dovoljenjem.
Če verno premislimo moč in bogastvo božjega blagoslova v življenju Cerkve, moremo razumeti besede matere Julije: „Blagoslov je kot luč, svetlejša kot sončna luč“.