Zadnja nedelja v Cerkvenem letu, kjer je v ospredje še posebej postavljen Jezus Kristus, kralj vesoljstva, nas opominja, da se nezadržno bliža konec našega življenja. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj bomo prinesli pred Jezusa Kristusa, ki bo izrekel sodbo nad našim življenjem? Če mislimo, da bo zadovoljen s tem, da smo molili, bili pri sveti maši, romali na Božje poti, potem se zagotovo motimo. Prav tako nas ne bo spraševal po naši politični in drugih opredelitvah. Vprašal nas bo samo, koliko lačnih smo nasitili, žejnih odžejali, tujcev sprejeli, nagih oblekli, bolnikov in jetnikov obiskali? Smisel našega življenja je v tem, da z Jezusovim pogledom gledamo na uboge našega časa. Neka pesem pravi: »Kdaj si zadnjič neko stvar napravil prvič?« Morda še do danes nismo dojeli bistva krščanskega poslanstva. Morda še nikoli nismo storili nič dobrega nekomu, ki nam ne more prav z ničemer povrniti. Nikoli ni prepozno. Jezus nas vabi, da v povezanosti z Njim odkrivamo Njega v ubogih, ki prihajajo na pot našega življenja. Zavedajmo se, da nas bodo ob vesoljni sodbi skupaj z Jezusom sodili ubogi, mimo katerih smo šli v naglici vsakdanjika.