Svetopisemski obraz usmiljenja: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli

Evangeliji prikazujejo Boga, kako ne uporablja logike oblasti, ki vlada med ljudmi, ampak osvaja človeka in človeštvo s svojo blagostjo in ljubeznijo. Bog je vstopil v naš svet nemočen, kot otrok, ki je odvisen od drugih, kot Križani, ki je z žeblji pribit na križ.
Z nemočjo ni bil zaznamovan le betlehemski začetek in kalvarijski konec Božjega Sina. Z nemočjo je bilo zaznamovano tudi njegovo življenje. Po tolikih letih skritega življenja v Nazaretu je Jezus na začetku javnega delovanja prikazal program, ki je najprej portret Boga Očeta in obenem njegov avtoportret: Blagre (Mt 5,3-10). Ko Jezus izgovarja blagre, bere iz srca svojega Očeta. Govori nam o njem, tako kot umetnik zna govoriti o svoji umetnini. Zaupa nam skrivnost svojega življenja, to, kar mu je bilo dano najdražjega: Božje srce, veselje sinovstva, sreča, da je Sin ljubljenega Očeta.
V blagrih nam Jezus odkriva božjo logiko:
Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo, pravi Jezus. Ne skriva bolečine. Pusti, da mu tečejo solze po licih, ko umre prijatelj Lazar ali ko že predvidi porušenje Jeruzalema.
Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali, pravi. Jezus nikoli ne zlomi nalomljenega trsa. Vedno je pozoren na majhne in šibke.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo, pravi Jezus. Ne obotavlja se bičati krivic in braniti lačnih, preganjanih, zapostavljenih, umirajočih, gobavih.
Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli, pravi. Jezus nikoli ne zahteva maščevanja, vedno in povsod odpušča in s tem ozdravlja.
Ko berem blagre, se navdušim in si rečem, tudi jaz bi rad tako živel. Večkrat se najdem v stanju, ko si mislim, da ne bo šlo.
»Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,11-12)
skoraj dobesedno po Zvonetu Štrublju