Perpetua in Felicita (+ ok. 202), god: 7. marec

Rimski cesar Septimij Sever si je prizadeval, da bi uničil krščanstvo. Ker je bilo kristjanov že na milijone, jih je bilo nemogoče pobiti. Zato je strogo prepovedal prestop v krščanstvo. Po njegovem bi na ta način kristjani v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je prizadelo predvsem katehumene, to je tiste, ki so se pripravljali na krst. Med temi sta bili tudi Perpetua in Felicita, ki sta z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli krst. Bilo ji je hudo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam.  Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Zatem sta Perpetua in Felicita, skupaj s tovariši umrli mučeniške smrti.