Duhovna misel za 2. postno nedeljo

»Učitelj, dobro je, da smo tukaj.« (Mr 9, 5)


VPRIČO NJIH SE JE SPREMENIL (Mr 9, 2)

Evangeljski odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori nam je, vsaj tistim, ki redno »zahajamo« v cerkev, dokaj znan. To se je zgodilo pred Jeruzalemom, kjer je Jezus trpel in umrl na križu. Svojim učencem je hotel s spremenjenjem vliti v srce pogum, da bi lažje prenašali trenutke, ko bo od vseh zavržen trpel za grehe vsega človeštva. Božja beseda spremenitve na gori bi nas morala usmeriti v spremenjenje, ki se dan za dnem dogaja na daritvenih oltarjih pri svetih mašah po vsem svetu. Smo že kdaj pomislili, da ne mine niti trenutek, da se ne bi nekje na svetu darovala sveta maša. Kruh in vino v trenutku spremenjenja postaneta telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Če verujemo v največjo skrivnost krščanstva, da se med sveto mašo za nas daruje trpeči, umrli in vstali Gospod, potem smo v še boljšem položaju kot pa so bili apostoli ob Jezusovem spremenjenju na gori. Takrat je bil Jezus še na poti, da odreši človeštvo, mi pa živimo v času po Jezusovi daritvi na križu. Če smo pri daritvi svete maše navzoči z vero in hrepenenjem, potem živimo odrešeni, ker živi Kristus v središču našega življenja.