Podružna cerkev sv. Miklavža

Sveti Nikolaj v Lokah, ali ušesom bližje cerkev sv. Miklavža, stoji na gričku nad bolnišnico v zgornjih Trbovljah v zaselku Loke. Lokacija cerkve je lepa. Dvignjena je nad mestom, vendar se z njim združuje. Opazovalcu se ob pogledu nanjo zazdi, kot da s svojim prijaznim videzom želi varovati mesto pod seboj in dajati ljudem občutek, da niso sami in da nad njimi vedno bdi božje varstvo.

Svetišče je bilo po znanih podatkih sezidano v začetku 16. stoletja. Orientacija je bila takrat standardna za katoliške cerkve – z glavnim oltarjem na vzhodni strani zgradbe. Očitno pa taka razporeditev – z glavnim vhodom, obrnjenim proti hribu in prezbiterijem, obrnjenim proti dolini, ljudem ni bila všeč. Verjetno so cerkev prezidali v 18. stoletju, ko je svetišče doživelo še druge velike spremembe. Obsežna dogajanja v tem času potrjuje tudi kamnita plošča, z vklesano letnico 1757, ki je bila najdena ob kasnejših obnovitvenih delih. Po znanih podatkih je bila v tem času dozidana kapela sv. Janeza Nepomuka, ki je dragocen dodatek osnovni zgradbi. V njeno okrilje je bil položen k zadnjemu počitku župnik Ahačič Matija, ki je umrl leta 1762. Mož si je močno prizadeval urediti in obnoviti to cerkev v času svojega službovanja v Trbovljah. Njegovo globoko vero in zaupanje v Boga najlepše ponazarja napis na kamniti plošči nad njegovim grobom v sredini kapele, ki se v izvirniku glasi: HIC IACET SEPULTUS ACHATSCHIZH MATHIAS ROGANS TE UT DICERES PRO ILLO UNUM PATERNOSTER ET AVE MARIA. V prevodu: “Tukaj počiva župnik Ahačič Matija in te prosi, da zmoliš zanj Očenaš in Zdravamarijo.”

V cerkvi sta dva dragocena oltarja iz najstarejših časov svetišča in sta posvečena sv. Petru in sv. Andreju. Ni pa znano, ali sta bila postavljena že v samem začetku ali ob prezidavi v 18. stoletju. Oba sta v celoti iz obdelanega kamna in sta velika redkost v sakralni arhitekturi v srednjem in vzhodnem delu Slovenije. V prvotni izvedbi sta bili podobi obeh svetnikov naslikani na kamniti plošči v poglobljenem delu oltarjev. Ob uvedbi prižnic v slovenske cerkve se je pri sv. Miklavžu moral umakniti oltar sv. Andreja. Na njegovo mesto je bila postavljena prižnica v baročnem slogu in dostopno stopnišče. Usoda oltarja sv. Andreja je bila dvesto let neznana. Ob prenovi ostrešja med zadnjimi obnovitvenimi deli v letih 1983-1990, so na podstrešju našli pogrešan oltar, ki je bil sicer razstavljen, vendar skoraj nepoškodovan in so ga strokovnjaki Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Celja obnovili in postavili na prvotno mesto. Sedanji glavni oltar sv. Nikolaja je bil postavljen leta 1859.

Po dosegljivih podatkih do leta 1896, ko je bila prenovljena notranjost, ni bilo večjih obnovitvenih del. Šele po koncu prve svetovne vojne so se dela nadaljevala in sicer z obnovo zunanjosti svetišča v letu 1919. Dve leti kasneje je bila obnovljena streha na zvoniku, vrh nje pa postavljen pozlačen križ. Leta 1925 so bili kupljeni in v zvonik obešeni trije zvonovi.

Skrbniki svetišča sv. Miklavža so v letu 1936 zgradbo povezali z dodatnimi železnimi vezmi, kot da bi hoteli prijazno cerkvico zavarovati pred strahotami bližajoče se svetovne morije. Zgradba je vojno preživela, niso pa je preživeli zvonovi, ki so jih z vsemi ostalimi v dolini zaplenili Nemci.

Po vojni je cerkev nekaj let služila za opravljanje redne nedeljske maše in za poučevanje verouka otrok iz spodnjega dela trboveljske doline. V petdesetih letih je bila prepleskana notranjost; to sta opravila pleskarski mojster Franc Kralj in njegov sin Franc, kaj več pa v tistih časih ni bilo mogoče storiti.

Nov preporod je svetišče dočakalo z letom 1983. Tedaj je bilo izdelano novo ostrešje in nova kritina na zvoniku. Dve leti kasneje so se začele sanacije razpok v stenah in obokih stropov. Vse so bile zalite z injekcijsko maso, kar je povečalo trdnost konstrukcije zgradbe. Leta 1987 je bila notranjost temeljito obnovljena po načrtih ing. arh. Jožeta Kregarja. V celoti je bil odstranjen stari kamniti tlak in zgrajen nov z vmesno hidroizolacijsko plastjo. Vsa skromna in dotrajana elektroinštalacija je bila zamenjana z novo in nameščene nove luči. Vlažen in načet omet na zidovih je bil odstranjen vse do simsov in izdelan nov, celotna notranjost pa na novo prepleskana. Poseben okras notranjosti pa so, po vsebinski in umetniški plati, poslikave medaljonov na stropu, ki jih je izdelal akademski slikar Lojze Čemažar. V medaljonu nad prezbiterijem je naslikan Sv. Duh, v ladji simboli evharistije in Marija, Mati cerkve, ter na koru sv. Cecilija. Na stropu kapele sv. Janeza sta porteta božjih služabnikov Slomška in Barage. Velika pridobitev je umetniško izdelan križev pot, ki je delo kartuzijana Wolfganga iz Pleterij.

Krona obsežnih obnovitvenih del je bila slovesna daritev svete maše na Miklavžev dan 6. decembra in blagoslovitev obnovljene notranjosti, ki jo je opravil mariborski pomožni škof Jožef Smej. V letu 1989, torej po 46 letih, se je iz zvonika ponovno oglasil zvon. Tega leta sta bila kupljena dva zvonova, ki sta se pridružila najmanjšemu. Le-ta je bil kupljen že leta 1984 in je nekaj časa visel v zvoniku farne cerkve.

Vzporedno z vsem tem dogajanjem so v letu 1990 potekala obnovitvena dela na celotni zunanjosti cerkve. Po raziskavah in navodilih Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Celja je svetišče tudi na zunaj dobilo prvotno podobo, kot so jo strokovnjaki odkrili pod ostanki starih barv in ometov. V letu zaključnih obnovitvenih del je bil izdelan in v svetišče postavljen nov daritveni oltar. Na misijonsko nedeljo, 21. oktobra, je mariborski škof dr. Franc Kramberger posvetil nov daritveni oltar in obnovljeno zunanjost, ob prisotnosti lepega števila vernikov, ki so se s sveto mašo zahvalili Bogu za milost, da so mogli na kakršenkoli način sodelovati pri obnovi njim tako dragega svetišča.

Sv. Miklavž kljub stoletjem, kljub vojnam in raznim političnim režimom stoji na svojem gričku, ves prijazen in ob večernem mraku skrivnostno osvetljen. Bdi nad mirnim snom ljudi v dolini in jih vabi v svoje zavetje ob stiskah in v veselju.