Podružna cerkev svete Katarine

 

Cerkev sv. Katarine je prvič omenjena leta 1545, v letih turških vpadov. Po nekaterih znakih je bila zgrajena v gotskem slogu. Ljudsko izročilo pravi, da je bilo prvotno na tem prostoru rimsko svetišče, kar do neke mere potrjuje rimski nagrobnik, ki je vzidan v sedanjo zgradbo. O dogodkih ob gradnji cerkve so ohranjena še druga ustna izročila, ki vsa omenjajo rimsko svetišče ali pokopališče, le lokacija je druga.

V cerkvi so trije izredno lepi baročni oltarji. Glavni je posvečen sv. Katarini in je bil izdelan leta 1709, njegov avtor pa ni znan. Glede na značilno arhitekturo oltarjev tega časa je verjetno, da je bil izdelan ali je celo stal nekje drugje, ker mu manjka značilni zgornji zaključek. Druga oltarja sta posvečena sv. Roku in sv. Florjanu in sta delo konjiškega kiparja Janeza Pogačnika. Poseben cerkveni okras pa je križev pot znanega sodobnega slovenskega umetnika Franceta Goršeta.V prvi polovici 17. stoletja je cerkev doživela večjo prezidavo – dozidali so obokan kor in zvonik. Cerkev je bila zelo pomembna, saj je avstrijski cesar Jožef II. leta 1788 ustanovil samostojno dušno pastirstvo, z lastnim duhovnikom Boltežarjem Eberžnikom. Čas samostojnosti je trajal do leta 1797. Leta 1788 so zgradili večjo stavbo ob cerkvi, ki je služila za župnišče. Iz tega časa je tudi krstni kamen.

Svoje najtežje čase je cerkev doživela v oktobru 1944. V njej so se z veliko streliva utrdili Nemci. Ko so jih napadli partizani, je cerkev zagorela. Zgorelo je celotno ostrešje, uničena je bila stolpna ura, uničen je bil tudi edini zvon, ki ga je še premogla fara od šestnajstih, kolikor jih je bilo pred vojno. Uničene so bile orgle in močno poškodovana ostala notranja oprema. Tako poškodovana je cerkev dočakala konec vojne. Vendar težav še ni bilo konec. Nove oblasti niso dovolile vernikom, da bi vsaj za silo obvarovali preostanek zgradbe in opreme pred propadom.

Šele leta 1960 so končno smeli obnoviti streho. Takrat so naredili tudi streho na zvoniku, ki pa ni bila prvotne, baročne oblike, temveč enostavnejše, s šilastim ostrešjem.

Temeljita obnova se je začela leta 1984, ko je bila po načrtih ing. arh. Janeza Bizjaka obnovljena notranjost. Novi zagon pri obnavljanju je trajal vse do leta 1993, saj so si pomembna dela kar sledila. V letu 1987 je bila na mestu stare in dotrajane mežnarije zgrajena nova stavba za potrebe vernega občestva sv. Katarine. V letu 1988 so bili nabavljeni trije novi zvonovi, ki jih je na god sv. Roka, ob 200-letnici samostojnega dušnega pastirstva blagoslovil mariborski škof dr. Franc Kramberger. V letih 1989-1992 so bili obnovljeni vsi trije baročni oltarji in s tem znova dana dostojna podoba božjemu svetišču. Dokončno sedanjo podobo pa je cerkev dobila leta 1993, ko je bila na novo prekrita celotna streha in izdelana nova fasada. Lojze Čemažar pa je poslikal niše na pročelju.

Obnovljena cerkev zaživi še posebej ob prazniku sv. Roka, v času tradicionalnega romarskega shoda. Pred mnogimi leti je bil ta praznik zelo čaščen in praznovanj se je udeležilo veliko število romarjev. Sivi časi po drugi vojni ter poškodovana cerkev so močno zmanjšali število romarjev. Sedaj pa lahko lepo obnovljena cerkev ponovno občuti objem množice vernikov na god sv. Roka.