»Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« (Jn 12, 32)
NJIHOVEGA GREHA SE NE BOM VEČ SPOMINJAL (Jer 31, 34)
Vsi smo že slišali izrek: »Odpustil sem, pozabil pa ne bom.« Kdor tako govori, govori sicer všečno, hkrati pa je to veliko zavajanje, ki mu lahko rečemo laž. Ko Bog govori po prerokih o odpuščanju, govori o brezpogojnem odpuščanju. Če človek pred Bogom, pred občestvom in pred samim seboj obžaluje svoj greh, ga Bog uniči in v praznino, ki nastane v človeku zaradi greha, posveti s svojo ljubeznijo. Če je greh enkrat za vselej odpuščen pomeni, da je stvar zaključena. To pa pomeni, da lahko človek neobremenjeno, brez očitanj, začne novo življenje. Človek zaradi svoje grešne narave zelo težko odpušča. Prav tako ne more od nekoga zahtevati, da mora odpustiti. Odpuščanje je Božji dar, kar pomeni, da je človek zmožen odpuščati samo, če se popolnoma odpre Bogu. Popolna odprtost, pomeni popolno neobremenjenost. Tudi, če mi nekdo stori krivico, sem jo z Božjo pomočjo sposoben odpustiti do te mere, da jo preprosto izbrišem iz svojega spomina. Jezus je šel na križ zato, da bi popolnoma izbrisal našo krivdo. Če bi radi posnemali Jezusa, tudi mi z vsem srcem odpustimo bratom in sestram. To bo za ta svet velik krščanski zgled.