Birmansko vzdušje se je v minulih dneh v župniji poleglo, binkoštni praznik pa slavimo to nedeljo. Ob prebiranju birmanskih knjig, ki jih vodita obe župniji, sem se zamislil v nekaterih stvareh. Človek najprej opazi številčnost birmancev pred desetletji in strmo upadanje le teh v zadnjih dvajsetih letih. Ob takem primerjanju se pritihotapi skušnjava, skrita za vprašanjem, zakaj tolikšna razlika v številkah? Kje so vzroki? Kaj je v današnji pastorali drugače …? Tudi kakšen premislek bi rad pregnal skušnjavca, ki slika verjetnostno podobo kakšno bo stanje čez 20 ali 30 let? Med birmansko vsebino najdem tudi fotografije birme izpred dveh let. Kako je vse drugače. Takratni birmovalec kanonik Jože Goličnik se je že preselil v večnost, zamenjal se je župnik … med vsem tem pa se spomnim o »učinkih birme«, ki jih navaja Drugi vatikanski koncil, kako je Sveti Duh iz prestrašenih apostolov naredil pogumne oznanjevalce. V birmi deluje ista moč. Birma je torej zakrament odgovornosti za Cerkev. Gospod, daj mi te moči, daj nam vsem tega zaupanja, odženi od nas strah, ki se je usedel tudi na statistike opravljenih birm v preteklih desetletjih.
V teh dneh obe župniji slavita in praznujeta praznične slovesnosti. Pri sv. Martinu smo 
prejšnjo nedeljo obhajali slovesnost svete birme dvaindvajsetih birmancev, prihodnjo pa bo 11 prvoobhajancev prejelo prvo sveto obhajilo. V župniji sv. Marije je na binkoštni ponedeljek praznik župnijske zavetnice. Tako smo po prvi četrtini stoletja lahko Bogu hvaležni za dar novega župnijskega občestva. Šestindvajset let v življenju posameznika je lahko dolga ali pa kratka doba, odvisno od tega ali je njegovo bivanje na tem svetu še na začetku ali pa se je prevesilo in gre proti pričakovanemu koncu. Za župnije z večstoletno tradicijo to ni dolgo obdobje. Za mlado župnijo pa lahko to obdobje primerjamo s človeškim življenjem. To je obdobje, ko se človek osamosvoji, navadno končuje z izobraževanjem ali je že zaposlen in si je ustvaril ali si ustvarja družino.
Nekje sem slišal misel, da človek ni sestavljen iz kock, ki bi jih poljubno sestavljali in razstavljali. Je kakor glinena posoda, ki je potem, ko je vzeta iz peči, ni več mogoče na novo zgnesti in oblikovati. Kakor se duševnost, navade in značaj zastavijo ob začetku, tako bo trajalo vse življenje. Možnost popravkov je zelo omejena, popravnega izpita ni. Ta misel me je nagovorila ob pripravi mladostnikov in otrok na zakramente. Hkrati pa se sprašujem, če ista prispodoba velja tudi za župnijsko življenje. Kot vsaka prispodoba, je tudi ta z določeno pomanjkljivostjo, a neka podobnost obstaja. Vedno smo dediči svojih prednikov – v družini in na župniji. Generacije, ki ste doživljale nastanek nove župnije, vas spomin na prehojeno pot še posebej povezuje in zaznamuje. Ob vsaki obletnici se ponovno obudijo spomini. Ker je letos z vami tudi duhovnik, ki je kot srce in duša vsega dogajanja v vseh mogočih dimenzijah gradil to občestvo, so zato spomini še žlahtnejši. Prepustimo se jim in skupaj s pesmijo zahvale slavimo Gospoda.
