»Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.«    (2 Tim 4,7)

http://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/sveti-peter-in-pavel-dva-realna-mozaka

KAJ PA VI PRAVITE, KDO SEM? (Mt 16,15)

Praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla je tudi praznik mašniških posvečenj. Letos ima Cerkev na Slovenskem sedem novomašnikov. Številčno gledano, je ta številka mala. V prihodnjih letih bo marsikdaj število še manjše, lahko se zgodi, da kdaj celo ne bo nobenega novomašnika. Bilo bi napak, če bi nas skrbelo le število novomašnikov. Skrbeti nas mora, če zna slovenski duhovnik še odgovoriti na razmere časa v katerem živimo? Duhovnik je verodostojen takrat, ko zna v vsakem trenutku z besedo in dejanjem jasno povedati, da je Jezus Kristus edini odrešenik človeštva, ki je deloval pred dva tisoč leti, je deloval skozi zgodovino, deluje danes in bo deloval tudi v prihodnje. Odgovor na njegovo delovanje, ki je v darovanju za človeka, je v človekovem darovanju Gospodu. V verskem tisku lahko vsako leto beremo vzvišene misli v duhovništvu. Žal, zgolj lepe misli niso dovolj. Potrjevati jih mora tudi življenje. Tudi letošnji novomašniki so »otroci tega sveta«. Najprej jih je treba vzeti kot ljudi, ki so ravno tako iz mesa in krvi, kakor vsak človek. Podpirajmo jih z molitvijo, da bodo znali pogumno učiti in živeti evangelij.

»Prepevajte Gospodu, slavite Gospoda, ker rešuje življenje ubogega iz rok hudodelcev.« (Jer 20,13)

http://reformsi.blogspot.com/2014_01_01_archive.html

»NIČ NI ZAKRITEGA, KAR SE NE BO RAZODELO.« (Mt 10,26)

Pred kratkim sem se v neki družbi pogovarjal o tem, kako na zunaj delujemo ljudje v glavnem po enakih zakonitostih, na znotraj pa vsak človek nosi drugačno življenjsko zgodbo, katere sestavni del so ujetosti v različne grešne navade. Prišli smo do zaključka, da ni težava v tem, kakšno je naše življenje, ampak da so naše resnične življenjske zgodbe skrite pod družbenimi stereotipi. Posebej pa je zaskrbljujoče, da smo na takšen način življenja pristali tudi kristjani. Za ceno ugleda posameznika in cerkvene institucije večkrat prikrivamo, da smo tudi kristjani slabotni in padamo pod težo greha. Težava pa je v tem, da bolj kot stvari skrivamo, bolj patološko se izražajo, kar pomeni, da za ceno zunanjega ugleda, pristajamo v vse večjem grehu. S takšnim načinom življenja dokazujemo, da ne verjamemo evangeliju in Jezusovim besedam: »Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo«. Finančne in spolne afere, ki smo jim priče v zadnjih letih so dokaz za to, da enkrat vse pride na dan, vendar v mnogo hujši obliki, kot če bi bili kristjani sposobni sprotnega očiščevanja. Zato so lahko zadnja finančna in spolno–deviantna razkritja priložnost, da si enkrat za vselej zapomnimo evangeljske besede: »Resnica vas bo osvobodila«.