Duhovna misel za 1. adventno nedeljo

»Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok.« (Iz  64, 7)


ČUJTE! (Mr 13, 37)

Se kdaj zavedamo, da je vožnja z avtomobilom veliko tveganje za naše življenje? Kljub temu, da se prometne nesreče vrstijo ena za drugo, imamo verjetno občutek, da je to zadeva nekoga drugega in se nas ne tiče. Pred kratkim sem na cesti doživel izkušnjo, ki me je opomnila, kako negotovo je naše življenje. V ovinku je proti meni z vso hitrostjo drvel avtomobil, ki je prehiteval drug avtomobil. K sreči nisem imel velike hitrosti, tako da sem lahko sunkovito zavrl in se s tem izognil verjetni smrti. Takšni dogodki so nam lahko v opomin, da je življenje zelo krhko in negotovo, kar pa nas lahko usmeri v razmišljanje o smislu življenja. Adventni čas, v katerega smo vstopili, je čas pričakovanja. Ta čas je lahko za nas preizkusni kamen, kjer se lahko vprašamo ali v življenju sploh še kaj pričakujemo? Če pričakujemo, da bo nekdo drug poskrbel za našo srečo, pomeni to, lažno pričakovanje. Če pa sprejmemo odločitev, da bomo sami kaj naredili za lastno srečo in za srečo drugega, potem je naše pričakovanje utemeljeno. Če pa v naša prizadevanja na pravo mesto umestimo Boga, potem ne more biti nobenega dvoma o naši sreči.