Duhovna misel za 15., 16. navadno nedeljo

»Mislim, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.« (Rim 8, 18)


OTOPELO JE NAMREČ SRCE TEMU LJUDSTVU (Mt 13, 15)

Ko sem prebiral priliko o sejalcu, sem se ustavil ob zgornjem navedku. Bolj ko si nabiram pastoralne izkušnje, bolj se srečujem z otopelostjo ljudi. Glede na to, da so zgornje besede Jezusove, pomeni, da je otopelost težava, ki se že vleče skozi tisočletja. Zakaj ljudje – med katerimi smo žal tudi kristjani –, ne verjamemo Božji besedi? Bog nam nenehno govori po Svetem pismu, ki ga prebiramo ob različnih priložnostih, vendar ostajajo naša srca kakor kamnita tla, kjer se seme Božje besede ne more prijeti. Posledice življenja mimo Božje besede so očitne. Ena izmed glavnih posledic je individualizem. To pomeni, da me zanima življenje do te mere, kolikor vpliva na moje koristi. Če npr. gledamo na televiziji, kako ljudje množično umirajo za posledicami vojn, lakote ali naravnih katastrof, to mirno spremljamo, po možnosti s kakšnim prigrizkom ali pijačo v roki. Če pa nas doleti kakšna bolezen, se pa sprašujemo, »zakaj se je to zgodilo ravno meni?« Napravimo srca rodovitna za Božjo besedo, da se namesto otopelosti naseli v naše življenje ljubezen.