Hrepenenje po sreči oziroma želja doseči popolnoma potešeno življenje je globoko zakoreninjena v človeškem srcu. Uresničenje te želje je odvisno pretežno od lastnega delovanja, ki se srečuje in pogosto tudi spotika ob delovanje drugih. Kako je mogoče določiti, katero ravnanje je pravilno, katero posameznike, skupnosti in  cele narode vodi k uspešnemu življenju ali z drugimi besedami k sreči? Za kristjane Sveto pismo ni samo vir razodetja, temveč je nepogrešljiva  oporna točka za moralo.

FARANOVO POSTNO RAZMIŠLJANJE

Pred časom me je k razmišljanju vzpodbudil uvodnik v Družini. Avtor je razmišljal, kdaj in kakšne navigacijske pripomočke (naj) uporabljamo ljudje, ko iščemo in uravnavamo svojo pot h Gospodu.
Izbrani svetopisemski odlomki na začetku postnega časa kar kličejo k preverjanju naših notranjih, duhovnih kompasov. Kakšnega izmed stavkov iz teh odlomkov izrekamo tako pogosto in tako nepremišljeno, kot zmolimo kakšno zdravamarijo med molitvijo rožnega venca pred sveto mašo, ko so naše misli že pri kuhanju nedeljskega kosila, prenosu formule ena ali česa podobnega. V prepričanju, kako modri da smo, ponavljamo Jezusove besede, da naj ne sodimo, da ne bomo sojeni, tiste o brezgrešnosti in metanju kamenja, o “drvarnici” v očesu brata pa so sploh že prav zimzelene. Zadnje čase v našem župnijskem občestvu čutim po eni plati nek pritajen nemir, po drugi spet rahlo duhamornost, malodušje. Eni se pritožujejo nad tem, drugi nad drugim človekom, (ne)dogajanjem, čemerkoli že. Tretjim se (več) ne da to, četrtim ne (več) ono. Jamranju ni in ni konca. In največkrat je (skoraj) za vse, kot ponavadi kriv – župnik. No ja, tudi duhovnega pomočnika se po potrebi kaj prime…

Ja, tudi sam sem eden izmed teh nejevoljnežev in godrnjačev. Ni mi bilo prav, ko je župnik posekal malo lipo. Ni mi bilo prav, ko je prestavil spovednico v zvonico. Ni mi bilo prav, ker se ni več udeleževal šmarnic. Ni mi bilo prav, da se ni (z)mogel z mladimi dogovoriti o vsebinskem okviru njihovih srečanj. Ni mi bilo prav, ko mi je, si mislite, po več kot tridesetih letih branja Božje besede “solil pamet”, kako naj se bere. Nekaj o moji “žuljavosti” sem mu povedal naravnost, nekaj med vrsticami, nekaj pa tudi samo bratom in sestram tam za cerkvenim vogalom. In da ne bo nesporazuma: zares mislim, da bi lahko bilo stanje v naši župniji boljše, kot je. Za katero skupnost, sredino pa to ne velja? Živite v idealni družini? Delate v idealnih razmerah, v idealnem podjetju? Se udejstvujete v idealnem društvu, pojete v idealnem zboru? Če je vaš odgovor na vsaj eno vprašanje ‘da’, potem vam rečem: srečneži!

A ne želim razglabljati o zgoraj naštetih ali pa tudi o še neizrečenih temah. Skoraj prazna župnijska cerkev ob nedeljskem križevem potu (ja, tudi od mene je bila tam le boljša polovica…) mi je zastavila vprašanje samo o eni zadevi: koliko moči in časa jaz namenjam uporabi osnovnih “orodji”, ki mi jih je dal, zaupal Gospod – molitvi in obhajanju evharistije? Obojemu kot načinu srečevanja tako s samim seboj, predvsem pa z Njim, ki edini daje rast. Tudi župnijskemu občestvu.
Ker sam nimam (vedno) povsem naravnanega kompasa, si včasih pomagam z raznimi pripomočki. Tako mi pri dojemanju Božje besede pomagajo komentarji iz revije z naslovom Beseda med nami. Tole je bilo zapisano k odlomkom pred dnevom ali dvema:
“Moramo se naučiti obvladovati svoje slabosti in neuspehe, da bomo lahko sredniki usmiljenja, ne pa obsojanja. “Jezus je prišel “…, da bi nam dal pravičnost, ki izvira iz odnosa z njim; pravičnost, ki temelji na ljubezni in ponižnosti. Želi, da bi drug drugega sprejemali. Želi, da bi drug drugemu služili in se ne bi spotikali ob napake drugih.”

“Z Jezusovo pomočjo lahko prepoznamo in izkoreninimo napuh in predsodke. Pri vsaki sveti maši je navzoč v evharistiji in nam prinaša usmiljenje, da ga lahko tudi mi izkazujemo drugim. Kadar prejmemo njegovo telo in kri, prejmemo milost, da vidimo ljudi z božjimi očmi: kot njegove otroke, ki potrebujejo potrpežljivost, razumevanje in ljubezen.”

Meni samemu ob napisanem zmanjkuje besed. In že je pri meni Jezus, ki mi pravi: “Veš, Igor, svetilka tvojega telesa je oko. Če je torej tvoje oko čisto, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temačno vse tvoje telo. Če je namreč luč, ki je v tebi, tema, kako velika je tema!” (prirejeno prosto po Mt 6, 22-23).

MOJ PASTIR, očisti mi moje oči.