Aba Pambo je rekel: »Če imaš srce, se lahko rešiš.«

Nekateri uporabljajo svoje pobožne vaje zato, da bi bili pred Bogom uspešni in da bi se pred njim počutili v redu. Ni jim pomemben Bog, ampak popolnost, občutek, da so v očeh Boga in ljudi vse naredili pravilno. Iščejo potrditev samih sebe. A njihovo srce ostane hladno. Ne pustijo se dotakniti Božjemu srcu. Srce zaprejo tudi svojim bližnjim. Povsem so zaposleni sami s sabo in s svojimi pobožnostmi in se z njimi varujejo vsega, kar bi jih lahko postavilo pod vprašaj in se jih v globini dotaknilo.                            

Aba Pambo nam pokaže, da je bistvena točka duhovnosti v tem, da imamo srce, ki ljubi. Kdor ima srce, se lahko reši. Celo takrat, ko srce zgreši pravo pot, ker ga pritegne nekaj, kar ni po Božji volji, bo na koncu človeka privedlo k Bogu. Kajti srce tudi trpi zaradi tega, kar naredi proti ljubezni. Srce, ki ljubi, ima nekaj Božjega. In celo takrat, ko ljubezen stopi na napačno pot, bo srce odprla Bogu. Kajti v vsaki obliki ljubezni obstaja globoko hrepenenje po Božji ljubezni, ki je trdna in ne krhka, kakor človeška, ki je vedno zaznamovana z željo po posedovanju in z ljubosumnostjo.

Nekatere osebe uporabljajo pobožnost, da bi pobegnile svojemu srcu. A njihov pobožni aktivizem ne prinaša nobene koristi. Bistveno je, da srce odpremo Bogu, posebno takrat, ko je razdvojeno. Takrat se bo Božja ljubezen izlila v naše odprto srce, ga osvojila in ga privedla do tistega miru, ki ga lahko najdemo samo v Njem.

Neki starec je rekel: »Stanovitna molitev v kratkem času koristi duhu.«

Mnogi izreki puščavskih očetov so namenjeni molitvi. Pojejo ji hvalnice. Menihi na molitev ne gledajo toliko kot na dolžnost, ampak bolj kot na Božji dar. Ima zdravilno moč. Ozdravlja človeške rane. Duši daje dihati in očiščuje duha. Molitev preoblikuje človekove misli in čustva.

V tem procesu je pomembno, da ne molimo proti naši jezi ali strahovom, proti ljubosumnosti ali depresiji, ampak da molimo z njimi. V molitvi je treba pred Boga prinašati strahove, jezo in žalost. Če se pred njegovimi očmi do dna potopimo v svojo žalost, nas bo le-ta na široko odprla Gospodu. Na dnu strahov, depresije, grenkosti, najdemo Boga, ki bo pomiril naše ranjeno srce in razsvetlil globine duše s svojo nežno lučjo. Našega duha pogosto vznemirjajo negativna občutja. Svojega življenja in svojih bližnjih ne vidimo jasno, ampak le skozi leče, zamegljene od jeze in projekcij. V molitvi gre preprosto za to, da svojo jezo položimo pred Boga. Ko jo prinesem pred Gospoda, se že uspem oddaljiti od nje. In če v jezi zavestno gledam Boga in njegovo usmiljenje, bo izgubila del svoje moči.

Molitev mi pomaga najti samega sebe in se vrniti v svoje srce. Če vztrajam v jezi, nisem navzoč v sebi, ampak pri tistem, ki me je prizadel. In mu dam oblast nad mano. Pustim se mu pogojevati. Molitev oslabi moč jeze in me osvobodi osebe, ki sem ji v jezi izročil oblast nad seboj. Molitev očiščuje duha. Izboljša dih moje duše. Kdor je poln jeze, velikokrat širi okoli sebe vonj po sovraštvu in besu. Kdor moli, ima prijeten vonj, vonj po ljubezni in miru.