»Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2, 9)

PO MILOSTI STE BILI NAMREČ REŠENI (Ef 2, 5)

Ljudje si za veliko stvari, ki jih dosežemo v življenju, pripisujemo zasluge. Če dosežemo učne, poslovne, športne ali katere druge uspehe, se pred drugimi radi pohvalimo. Ob tem pa pozabljamo, da ni naša zasluga, da smo se rodili, poleg tega so nam tudi talenti podarjeni. Če pa po drugi strani grešimo, se pred drugimi  težko izpostavimo, naredili pa bi vse, da ljudje ne bi spoznali naše grešnosti. Vendar pa je pri grešnosti stvar obratna, kot pri uspehih, ki so navedeni zgoraj. Za naš osebni greh odgovornosti ne nosi nihče drug, kot pa le mi sami. V tem primeru bi bili lahko prepuščeni samemu sebi in bi zaradi grešnosti bili obsojeni na propad. Vendar Bog zaradi svojega usmiljenja ni mogel gledati propadajoče grešno človeštvo, ampak je poslal svojega Sina, da je prevzel greh človeštva in ga s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem za vedno uničil. Jezus Kristus je s svojo krvjo opral naše grehe in našo krivdo za greh. Vsak človek je osvobojen greha v trenutku iskrenega kesanja in izpovedi grehov. Ali pred drugimi kdaj pohvalim Jezusa, da mi odpušča grehe, za katere sem sam kriv in me s tem napravlja nesmrtnega?