Velika Kristusova kateheza o zakramentu odpuščanja
Oče, poljubljaš! Ti si oče in moram razumeti, kaj pričakuješ. Poljubiš in posreduješ z močjo svoje nežnosti. Poljubiš in siliš k odgovoru. Sin pa mu je rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Boga postavi pred svojega očeta. V svoji notranji toposti je nekaj že dojel. Znal je združiti izdajo očeta z zaničevanjem Boga. Bog in njegov oče na isti ravni. Za razuzdanca je to precej. Kesanje je odprlo plaz razmišljanja. Dalo mu je vedeti, da je teptanje lastnega očeta pred Bogom nekaj strašnega. Kesanje ima svoje zakonitosti. Obstaja “šel bom”, postal bom hlapec, priznam svoj greh”. Kesanje potrebuje konkretna dejanja.
“Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin”.
Sin ima dostojanstvo, ki ne sme biti teptano. Revež je čutil, kako se je to dostojanstvo razblinilo na koščke. Moral se je umazati, da bi to dobro dojel, tako umazati, da je padel na raven svinj. Nisem več vreden! Lahko sem le še na ravni hlapcev, zadnji med hlapci (hlapec, navajen dela, zato tudi zelo malo koristen za očetovstvo).
Nisem več vreden!
Grenkoba v srcu mu pomaga do besede in še ostanek dobrote, ki je zlo še ni premagalo, se prikaže. Celo nadaljuje pripravljen govor. Toda očetu ni treba, da bi nadaljeval. Oče ga ustavi tu.
Oče je naročil svojim služabnikom: Brž prinestie najboljšo obleko
in ga oblecite!
Neučakanost očetu ne dovoli, da bi sin dokončal govor. Izkaže svojo prekipevajočo nežnost do sina, svojo hvaležnost. Da, hvaležen je, ker je bil sin mrtev, in je vstal. Bil je izgubljen, pa ga je spet našel. Brž! Ne izgubljajmo časa, priganja z gostijo. Najprej pa je treba izbrisati spomin na sinovo bedo, izbristati vse sledi, ki spominjajo na tisto grozno izkušnjo. Tu je bilo prvo dejanje gostije: da se ne bi nihče (niti sin) več spominjal preteklosti. Zato naj bo nova obleka, najlepša obleka, praznična, velikonočna, poročna obleka. Prilika o dobrem očetu se tu razblini. A gre za triptih, ki ga beremo vzporedno z drugima dvema prilikama…
Praznovati!
Pastir, ki zadene ovco na rame, bi lahko pomislil: “Imela je urne noge, da mi je ušla…” Vrne naj se s svojimi nogami. Ne, treba jo je dati na rame in potem vse bližnje skicati na gostijo. Kaj je to brigalo bljižnje! Toda očetu je bilo do tega, da bi bili zraven tudi bljižnji.
“Dajte mu prstan na roko in čevlje na noge”!
Naj bo vse tako kot poprej. Sin kot poprej, hišni gospodar kot poprej, odgovoren kot poprej! Ne zadošča najlepša obleka, da bi izbrisali spomin na nekdanje uničenje in umazanijo. Potrebno je kronaje: dostojanstvo “gospodarjevega sina”. Ali oče izgublja pamet od veselja? Da, kot v drugih dveh triptihovih prilikah. Pastir, ki zadane ovco na rame, da bi ji s tem prihranil napor pri vrnitvi, in potem sledi gostija z drugimi pastirji… Gostije pa ne prirediš kar tako.
Gostijo prirediš tako, da plačaš pijačo za vse. Oče je “nor” od veselja. Večje veselje bo v nebesih zaradi enega spreobrnjenega grešnika kot zaradi devetindevedesetih pravičnih…
“Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!”
Veselimo se! Zanj je vrnitev praznik. Spreobrnjenje je praznik. Kar je bilo, ni več važno. Preteklost je za vedno izbrisana. Niti grenkega spomina ni več. Praznik! Veselimo se, da bi nam naše vedenje pomagalo, da “se ne bi več spominjali preteklosti”. Oče v nebesih bo imel še veliko gostij, saj je polno nespametnih sinov. Veselimo se! Zakrament mora biti res praznik. Če ni praznik, manjka pomembno znamenje, ki ga želi Jezus.
“Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden. In začeli so veselo pojedino.”
To je gostija življenja. Bil je mrtev in je oživel. To je praznik velike vrnitve. Bil je izgubljen in je najden. Bil je mrtev za vse, a, ne za očetovo srce, ki zaradi njega ni mirovalo. Zasledovalo ga je kot pastir izgubljeno ovco.
Prispevek doc. dr. Maksimilijana Matjaža ob novem prevodu svetega pisma NOVE ZAVEZE in PSALMOV
Z veseljem in hvaležnostjo predstavljamo danes slovenski javnosti nov prevod in novo izdajo Svetega pisma Nove zaveze in Psalmov. Veselje ob dejstvu, da nam je to delo uspelo izvesti v relativno kratkem času treh let, saj je bilo poleg zahtevnega prevajalskega dela potrebno hkrati graditi tudi organizacijsko strukturo in pogoje, ki zagotavljajo tudi nadaljnjo integriteto prevoda, njegovo vzdrževanje in razvoj. Vse to je bilo mogoče doseči le ob požrtvovalnem delu vseh sodelavcev ter ob enormnem prizadevanju organizatorja in urednika celotnega projekta akademika prof. Krašovca. Obhajajo pa nas tudi občutki hvaležnosti ob zavedanju, da vstopamo v brazde bogate zgodovine prevajanja Svetega pisma kot temeljne knjige naše kulture, ki sega ne samo 460 let nazaj v Trubarjev in Dalmatinov čas, ampak vse do prvih prevodov odlomkov svetopisemskih besedil v slovanski jezik, ki sta jih v 9. stoletju opravila naša blagovestnika Ciril in Metod.
Prevod Svetega pisma je živ organizem in zato nikoli dokončano delo. Skoraj vsaka generacija mora vedno znova preverjati njegovo točnost in pomensko ustreznost. Prevod Svetega pisma tako že po svoji definiciji predpostavlja medgeneracijsko sodelovanje. Tako smo tudi pri aktualnem prevodu poleg obveznih tekstno-kritičnih izdaj grškega izvirnika in latinske Vulgate, upoštevali tudi vse dobre rešitve naših najstarejših prevodov vse od Trubarjevega, Dalmatinovega in Japljevega do Chraskovega iz leta 1914, ter novejših od v nekaterih ozirih še vedno klasičnega prevoda Nove zaveze, ki so ga v letih 1925–1929 pripravili trije vrhunski strokovnjaki Jere, Pečjak in Snoj, in ki je v t. i. mariborski izdaji iz leta 1958 in v še vedno aktualnih liturgičnih knjigah ostal v uporabi vse do današnjih dni, do zadnjih dveh prevodov Nove zaveze, t. i. Jubilejne izdaje iz leta 1984 in Slovenskega standardnega prevoda iz leta 1996.