Usmiljenje

Aba Pojmen je rekel: »Če človek greši in to zanika z besedami: ‘Nisem grešil,’ mu nikar ne dokazuj, da nima prav; kajti če boš, mu boš vzel pogum. Če pa rečeš: ‘Ne bodi malodušen, brat, ampak varuj se v prihodnosti,’ njegovo dušo prebudiš za spokorjenje.«

V tem primeru je zelo očitno usmiljenje, s katerim so menihi ravnali z drugimi. Danes bi se od njihove umetnosti duhovnega spremljanja lahko veliko naučili. Namesto da bi drugega prisilil, naj prizna resnico o lastnem jazu, ga Pojmen bodri in dvigne. Nič ne koristi, če od drugih preveč zahtevamo in jim v obraz povemo resnico, ker bi žalostni odšli, žalost pa človeka omrtvi in ne dopušča, da bi kaj spremenili. Imeli bi se za izgubljene in bi začeli še bolj grešiti.

Pojmen jasno zazna, da se oseba, ki se nanj obrača, še ni sposobna soočiti se z resnico lastnega jaza. Upošteva notranje stanje drugega in stopi z njim v sozvočje. Ko ga opogumi in mu vlije moči, ga usposobi, da se sooči s svojim temnimi stranmi in napakami. Kdor je bil dvignjen, ima moč, da se oddalji od svojih napak. Kdor pa je obtožen in obsojen, zlahka obupa.

Iz tega Pojmenovega izreka je razvidno, da puščavski očetje ne moralizirajo in da zanje ni najpomembnejše to, da so osebe popolne. Bistveno je, da se človek izroči Božjemu usmiljenju in da se čuti od Njega brezpogojno sprejetega. Kdor ve, da ga Gospod brezpogojno ljubi, bo zbral tudi pogum, da se bo soočil z neprijetnimi stranmi svojega življenja. Ob Božji usmiljeni ljubezni se bo spreobrnil in se uravnal po Božji volji.

Na žalost vsi duhovni očetje niso vedno sledili tej Pojmenovi usmiljeni usmeritvi. V spovednici so ljudem večkrat vzeli pogum in jih tako oddaljili od Boga in od Cerkve. V današnji Cerkvi bomo potrebovali modrost puščavskih očetov, da se bodo ljudje čutili pritegnjene od velikodušne Božje ljubezni in bodo šli z veseljem Gospodu naproti.

Starec Makarij je rekel: »Menih je menih zato, ker se dan in noč pogovarja samo z Bogom.«

Cilj meniškega življenja je nenehna molitev. K neprestani molitvi Pavel spodbuja Tesaloničane (1 Tes 5,17). Okrog tega, kako jo uresničiti, se vrti iskanje menihov. Njihov hraber boj za nenehno molitev nam lahko pomaga tudi danes na naši molitveni poti, da bi se izognili zgolj zunanji molitvi in odkrili notranjo, ki se v nas nenehno pretaka. Ena od poti notranje molitve je v tem, da vedno živimo pred Bogom in v njegovi navzočnosti, da se v vsaki stvari obračamo na Gospoda, čeprav ne izgovarjamo molitvenih obrazcev.

Druga pot temelji na tem, da se pogovarjamo samo z Bogom. To je pozneje Terezija Avilska opisala kot prijateljski pogovor z Bogom. Terezija se z Bogom pogovarja kot s prijateljem. On jo posluša in ji odgovarja po mislih, ki se v njej porajajo. Za to potrebuje samoten prostor. Samota za nas postane rodovitna samo takrat, ko je samota v dvoje, nenehen pogovor z Njim. Tako bomo v samoti uživali, ker bomo eno z Gospodom in ker našega odnosa z njim ne bo motilo tisoč vsakodnevnih opravil.