Brat je vprašal nekega starca: »Zakaj me napade strah, ko grem ponoči sam ven?« Starec je odgovoril: »Zato, ker je zate še vedno pomembno življenje tega sveta.«

Tesnoba in strah danes morita mnogo ljudi. Bojijo se, da bi se osmešili, da bi pred drugimi izpadli šibki. Strah jih je, da bi se zmotili, da bi v življenju zgrešili. Drugi so vsi prestrašeni, ko mislijo na svojo smrt. Ali pa zaradi strahu pazijo nase, da ne bi zboleli. Strah, o katerem govori brat, je strah pred temo, pred njeno skrito grožnjo. Lahko gre za grožnjo sovražnikov, za strah pred smrtjo, za strah, da bi bil okraden ali da bi ga napadle živali. Lahko pa gre tudi za strah pred neko notranjo grožnjo. Zunanja tema ga spominja na noč, ki vlada znotraj njega. V njegovi duši je vse mračno. Tu ga napadajo depresivna duševna stanja. Tu ne najde več opore.

Vzrok tega strahu je v dejstvu, da je za nas še vedno pomembno življenje tega sveta. Navezani smo na življenje, na uspeh, na sloves, na svoje zdravje, na svojo varnost. Ko izkusim življenje, »ki ni od tega sveta«, ko se zavem Božjega življenja v sebi, strah vedno bolj slabi. Ni več pomembno, kako dolgo bom živel, če sem na zunaj uspešen, če sem trdnega zdravja, ljubljen in spoštovan od drugih. Vse to postane relativno, ker v sebi zaznavam neko drugo kakovost življenja: kakovost Božjega življenja, ki je bolezen ali smrt ne moreta prizadeti. Izkušnja Boga me osvobaja strahu pred drugimi in prežene strahove, ki me vedno znova napadajo.

Aba Pojmen je rekel: »Neki glas človeku kliče vse do zadnjega vzdiha: »’Danes se spreobrnite!’«

Spreobrnjenje je bilo eno od bistvenih razsežnosti meništva. Menih je oseba, ki se spreobrača in sicer vsak dan. Ne gre za veliko spreobrnjenje, ki me popolnoma spremeni. Gre za vsakodnevno odrekanje tistim potem, ki nikamor ne vodijo, gre za odrekanje »slepim ulicam«. Za to je potreben pretanjen občutek za pot, po kateri hodim. Je tista prava ali je zgrešena? Je pot, ki vodi v življenje, ali pot, ki vodi v površnost, v strah, v pogubo? Kam grem? Kako napredujem? Kdo hodi z mano? Sam hodim svojo pot ali me vodijo drugi? V grščini se spreobrnjenju reče »metanoeo« – »spremeniti misel«. Spreobrnjenje se začne pri mislih. Misliti je treba na drugačen način, razviti nove misli. To najprej pomeni, da jih raziščem. Od kod prihajajo in kam gredo? Ali moje misli brezciljno blodijo? Ali o stvareh zavestno razmišljam? Ali name vplivajo negativne misli in čustva?

Potem, ko sem opazoval in analiziral svoje misli, moram spremeniti način razmišljanja, tako da sledim Bogu. Svoje življenje moram znova zastaviti na njem. Misliti moram s svojo glavo in se ne pustiti vplivati od drugih. Razmišljanje je povezano tudi z zahvaljevanjem. Moje misli naj ne bodo neka nenehna kritika, naperjena proti vsemu. Razmišljati pomeni biti v sozvočju z realnostjo, zaznati jo tako, kot v resnici je. In to je mogoče le s pomočjo hvaležnosti, ko se zavestno zahvalim Bogu za to, kar mi je podaril.