Lomljenje namreč pomeni delitev. Natanko tako: združeni smo, v tem ko delimo, bolje, ko delimo med seboj isti kruh!

Duhovno očetovstvo

Aba Pojmen je tudi rekel: »Nekoč je nekdo vprašal aba Pajsija: ‘Kaj naj storim s svojo dušo, ker je neobčutljiva in se ne boji Boga?’ Reče mu: ‘Pojdi, pridruži se človeku, ki se boji Boga. In ko boš blizu njemu, se boš tudi sam naučil bati se Boga.’«

Najboljša šola je srečanje z zrelo osebo. To velja tudi za duhovno življenje. Mlad menih, ki je prišel k abu Pajsiju, je gotovo že veliko slišal govoriti o Bogu. Prejel je versko vzgojo. A kar je slišal reči o Gospodu, ni proniknilo v njegovo srce. Njegovo srce je ostalo hladno in se ni srečalo z Bogom. Če bi še naprej bral in razmišljal o Bogu, bi bilo brez pomena, ker bi vse ostalo le v njegovi glavi. Malo koristi učenje duhovnih tehnik. Volja sama po sebi ne more odpreti srca Bogu, da bi začutilo »strah Božji«, da bi se zavedalo njegove navzočnosti.

Če gremo v šolo k neki osebi, ki ima krepost strahu Božjega, ki se je pustila dotakniti Božjemu srcu, se bo tudi naše srce postopoma odprlo. A ni dovolj zgolj poslušati besede te osebe. Treba jo je pozorno opazovati, da preverimo, če tudi uresniči, kar govori. Prisluhniti je treba njenemu srcu, ugotoviti, če je veliko, usmiljeno in ljubeče. Treba je opazovati njene roke, če s stvarmi ravna z ljubeznijo, njene oči, če odsevajo dobroto.

Če opazimo, da je vsako njeno dejanje skladno, potem se bo tudi nas nekaj »prijelo«. V nas se bo zbudila želja, da bi se pustili dotakniti Bogu in da bi se mu naše srce na široko odprlo. Bližina osebe, ki je prežeta z Gospodom, bo tudi nas privedla k Bogu. Ob njenem dihu bomo zaznali nekaj Božje luči in ljubezni, ki po njej sveti našim očem.