Duhovna misel za Jezusov krst

»V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu.« (Iz 40, 3)

NAD TEBOJ IMAM VESELJE (Lk 3, 22)

Veseli smo vsakega človeka, ki nam stori kaj dobrega. Veseli smo tudi, če mi sami storimo kaj dobrega drugemu. Vprašanje pa je, če smo veseli tudi tistega, ki nam stori kaj slabega ali nas celo razočara? Bog nima omejitve z veseljem nad človekom. Veseli se vsakega, tistega, ki dela dobro in tistega, ki dela slabo. Razlika je v tem, da se Bog ne veseli slabega dejanja. To pomeni, da je potrebno razlikovati med osebo in med dejanjem, ki ga oseba stori. Če se z dejanjem nekoga ne strinjam, ne pomeni, da se ne strinjam z osebo, ki je dejanje storila. Če se ne strinjam z osebo, potem je potreben samo še splet zunanjih okoliščin, da to osebo tudi fizično onemogočim. Praznik Jezusovega krsta je praznik veselja nad Božjim otroštvom. Bog Oče se veseli svojega Sina, ki po Janezovem krstu stopa iz reke Jordan, na pot svobode vsega človeštva. S tem Bog Oče izrazi veselje nad svojim Sinom in veselje nad začetkom njegove odrešenjske poti. Kristjani smo po zakramentu krsta Božji posinovljenci, zato se Bog veseli tudi nas, ker smo njegova ustvarjena bitja. Še bolj pa se nas veseli, če izpolnjujemo Njegovo voljo. Božja volja je, da v veselju in gorečnosti oznanjamo evangelij.