»Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.« (Jn 3,17)

http://www.panoramio.com/photo/6179925

»POZDRAVLJAJO VAS VSI SVETI.« (2 Kor 13,12)

V prvi Cerkvi se je za kristjane uveljavil tudi izraz »sveti«. Marsikdo lahko ob tem pomisli, da je naziv »sveti« preveč predrzen, saj lahko vodi v poveličevanje samega sebe. Stvar postane bolj jasna, če rečemo, da svetost ne izhaja iz človeka, ampak iz Boga. Biti kristjan pomeni biti Božji posinovljenec, kar pomeni, da z zakramentom krsta Bog v nas položi Božje življenje. Res je, da si lahko človek svetost zapravi z zavrnitvijo Boga, kar pomeni, da je človek pristal v grešnem življenju. Vendar si človek vedno znova obnavlja Božje življenje, kadar se ponovno vrne v Božji objem, kar pa lahko stori z iskrenim kesanjem. Marsikoga lahko slišimo, ko govori, »jaz nisem svetnik«. Te besede lahko tudi pomenijo, »jaz živim oddaljen od Boga«. Svetništvo torej ni odvisno od naših dobrih dejanj, ampak od naše bližine z Bogom. Praznik Svete Trojice še posebej izpostavlja medsebojno povezanost treh Božjih oseb. Oče, Sin in Sveti Duh so tako močno povezani, da so en Bog. Človek je Bogu podoben takrat, kadar je z Njim popolnoma povezan in nima v sebi nobene želje, da bi se ločil od Njega. Zato je lahko kristjan v svetu, ki je poln razdeljenosti, kažipot za življenje v brezpogojni ljubezni in s tem kaže pot svetosti.