EVANGELIJI: KAJ JE RES?

Vsi štirje evangeliji skupaj predstavljajo celovito podobo Jezusovega življenja in njegovega nauka. Toda skrivnost Boga, Božjega Sina in Sina človekovega, je za človeški razum tako nedoumljiva, da ga noben prikaz ne more orisati v vsej njegovi resničnosti. Učenci takrat, ko so spremljali Jezusa po poteh Palestine, še niso mogli doumeti celotne resničnosti njegovega življenja in nauka. Marko pogosto omenja, kako se je Jezus čudil njihovi trdosrčnosti in neveri, in jim obljublja globlji vpogled šele, ko bodo doživeli njegov križ, smrt in vstajenje. Evangelist Janez pove naravnost, da bo šele Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal po Jezusovem vnebohodu, “učil vsega in spomnil vsega”, kar je Jezus delal in učil. Evangeljska besedila so nastala na podlagi pričevanja prič in delovanja Svetega Duha, ki je navdihoval krščansko skupnost prvega stoletja. V evangelijih ne gre za prirejanje, temveč za prepletanje zgodovine in teologije. Ker je človek tako telesno kot duhovno bitje, lahko šele v luči zgodovinskega in milostnega časa razume resnico o sebi, o svetu in o Bogu.

NASTANEK EVANGELIJEV

Po Jezusovem vstajenju so apostoli njegov evangelij več kot desetletje oznanjevali zgolj ustno. V tem času je nastajala tako imenovana praapostolska pridiga, ki je ohranjena v Petrovih govorih v Apostolskih delih. K njenemu jedru je spadalo pričevanje o Jezusovih čudežih ter oznanilo o njegovi smrti, vstajenju in poveličanju. Najstarejše zapise evangeljskega oznanila najdemo pri apostolu Pavlu v pismih Tesaloničanom in Korinčanom, ki so nastala v zgodnjih petdesetih letih. Evangelist Luka, ki je pisal evangelij v osemdesetih letih, omenja, da je poleg pričevanja še živih prič uporabljal prav te starejše zapise, ki jih je uredil v enotno in zanesljivo pripoved. Najstarejša celovita pripoved o Jezusovem življenju in učenju, ki je nastala na podlagi pričevanja apostolov, še posebej Petra, je zbrana v Markovem evangeliju, ki je bil dokončan v šestdesetih letih. Z njim je dobila prva Cerkev temeljni misijonski priročnik, ki je postal merilo apostolskega oznanila. V sedemdesetih letih je to oznanilo dopolnil Matej na podlagi pričevanja svoje judovske skupnosti. Krono evangeljskega oznanila pa je v devetdesetih letih ustvarjal apostol Janez, ki je pokazal, da se je v Jezusovem učlovečenju končno izpolnil in dopolnil božji stvarjenjski načrt.

ZGODOVINA ALI LEGENDE?

Če je Sveto pismo vir resnice, potem se je moralo vse tako zgoditi, kakor to opisujejo biblični spisi, kajti miti in legende niso resnični. Seveda moramo razlikovati med resnico in resničnostjo. To pomeni, da se nam tudi v legendi ali mitu razodeva neka resnica, ki pa seveda ni v tem, da se je vse, kar pripoveduje to besedilo, točno tako zgodilo. Že odlok 2. vatikanskega cerkvenega zbora o božjem razodetju je poudaril, da so pisci Svetega pisma uporabljali različne literarne zvrsti in da je treba vse to pri razlagi besedil upoštevati. To pomeni, da mora razlagalec skrbno razlikovati med legendo, mitom, pesmijo ali zgodovinsko listino, ko razlaga biblična besedila – le tako bo odkril resnico, ki se nam razodeva v teh besedilih.