Januarski večeri 2017

»Besede mičejo, zgledi vlečejo!«

V naši župniji v januarju že od leta 1988 potekajo predavanja, katerih namen je
poglobiti krščanski pogled na različna življenjska in verska vprašanja. Kot vsako leto,
smo tudi letos skrbno presejali obširno ponudbo različnih predavanj in izmed tega
izbrali predavanja in predavatelje, ki nam bodo predstavili različne zglede, ki nas lahko
potegnejo naprej. Star slovenski pregovor namreč pravi, da “Besede mičejo, zgledi pa
vlečejo!” Besede predavateljev nas bodo zagotovo navdušile, da bomo z veseljem sledili
predstavljanim zgledom.

Tako bomo slišali o zgledih, ki jih opisuje papež v sinodalni spodbudi Radost ljubezni,
ogledali si bomo film v katerem nam bo predstavljen zgled upokojenega mariborskega
škofa dr. Jožefa Smeja. Ker smo župljani župnije sv. Martina, nas bo še posebej
nagovoril zgled tega svetnika, dr. Sebastjan Kristovič nam bo predstavil zglede za
dobro vzgojo otrok, kot poseben zgled nam bo predstavljena pot nadškofa dr.
Alojzija Šuštarja in na koncu – letos izjemoma že v februarju – bomo spoznali zgled
ene ameriških župnij, kako prenoviti župnijo, da bi ta postala bolj živa. Posebej
opozarjamo, da zadnjo soboto v januarju predavanja ne bo, ampak je to
predavanje prestavljeno na prvi petek v februarju! Beri naprej

Pismo škofov ob prazniku Vseh svetih

2016-43-8Dragi bratje in sestre! Ob letošnjem prazniku vseh svetih in vernih duš vam želimo škofje spregovoriti o vprašanjih povezanih s smrtjo in krščansko spoštljivim odnosom do človekovega telesa tudi po smrti. V spremenjenih družbenih in kulturnih okoliščinah se hitro spreminja odnos do smrti in do umrlih. Smrtna ura je pomemben del življenja. V tej veri sta smrt in pogreb najdražjih vsega spoštovanja vredno dogajanje. Kakor je Jezus Kristus za nas trpel in umrl ter tretji dan s telesom vstal od mrtvih, tudi mi upamo in verujemo, da se bo naša duša ob smrti srečala s svojim Odrešenikom in bo naše telo deležno vstajenja. V tem duhu dojemamo trenutek smrti, kot enega izmed najpomembnejših v zemeljskem življenju; od katerega je na nek način odvisna vsa večnost.

Slovo od rajnega in pogrebna slovesnost
Krščansko slovo od rajnih ter pogrebne slovesnosti zato izrazito izžarevajo vero v posmrtno življenje in jo s simboli izpovedujejo. Pogrebno bogoslužje ni samo izročitev telesa rajnega zemlji v pričakovanju vstajenja od mrtvih, ampak je namenjeno tudi tolažbi svojcev in krščanske skupnosti ter izraža krščansko vero in upanje v večno življenje. Zato je za krščansko žalovanje zelo primerno, da se ohranja, kjer je še prisotna, ali na novo uvede molitev ob umirajočem in ob mrtvem človeku. To je primerno tudi, ko rajni ne leži doma. Zbiranje k molitvi ob večerih je izraz vere in podpora rajnemu ter svojcem.  Upadanje krščanskih pogrebov in visok odstotek žarnih pokopov, ki Slovenijo uvršča v sam svetovni vrh, in nekatere nove oblike, kot npr. raztros, nas kot kristjane izzivajo, da na kulturo »odrivanja« smrti na rob življenja in čimprejšnjo pozabo rajnih odgovorimo s ponovno »evangelizacijo smrti«, ki na novo ovrednoti človekovo telo in smrt.  Pokop telesa rajnega je za Katoliško Cerkev še vedno najprimernejša oblika slovesa. Kristjani gledamo na smrt kot na edinstven in najbolj oseben način srečanja Boga in človeka že brez omejitev prostora in časa. Zato naj se telesa položijo v zemljo na blagoslovljenem pokopališču ali drugem svetem kraju. S tem krščansko občestvo izrazi vero v posmrtno življenje in pričakovanje vstajenja teles poslednji dan. Škofje močno spodbujamo vse kristjane, da, kjer je le mogoče, v veri izberete tak način pokopa, kot ga je imel Kristus, to je pokop telesa. Pri obredih naj sodeluje župnijsko občestvo, da se pokaže povezanost rajnega in svojcev s Cerkvijo. V proces slovesa od rajnega naj se na možen način vključi obhajanje svete maše. V Sloveniji je postal večinski način pokopa upepelitev in posledično žarni pokop. Razlogov je več, od prostorske stiske v mestih, ekonomskih razlogov do ideoloških nagibov. Cerkev sprejema tudi ta način, pokopa mora duhovnik ali drug pastoralni sodelavec previdno preveriti, da odločitev ni bila sprejeta iz veri nasprotnih razlogov – v takem primeru cerkveni obred ne bi bil smiseln. Zaradi spoštovanja do rajnega spodbujamo, da bi se kar v največji možni meri tudi z obredom, poslovili od njegovega telesa še pred upepelitvijo. Marsikje to ni izvedljivo, a potrebno bi bilo iskati v tej smeri nove možnosti, saj je to želja, priporočilo in praksa vesoljne Cerkve. Tudi žare s pepelom rajnih je treba pokopati ali hraniti na svetih prostorih (pokopališče, kapela); tako je bolj zagotovljena molitev zanje in spomin nanje tudi v naslednjih generacijah. Hranjenje pepela rajnih doma za kristjane ni primerno. Za kristjana ni primeren način pokopa raztros pepela rajnega. Želja po raztrosu v morje, v gorah, gozdu ali drugod v naravi, ter pojavljajoče težnje, da pepel rajnega spremenijo v spominske predmete ali ga preoblikujejo v dragulje, je posebej vprašljiva, saj bolj poudarja ljubezen do narave kot odnos do Boga in občestva Cerkve. Enako spoštovanje kot do teles odraslih rajnih je prav, da imamo tudi do teles mrtvorojenih in splavljenih otrok. Tudi njihovo mesto pričakovanja vstajenja je grob na pokopališču in primeren krščanski pogrebni obred. 2016-43-4V primeru, da se kristjan odloči zapustiti po smrti svoje telo v medicinske raziskovalne namene, kar je delo ljubezni do bližnjega, je primerno, da se pred izročitvijo obhaja obred slovesa od rajnega, ki je podoben tistemu pred upepelitvijo. Opozoriti želimo tudi na čedalje bolj prisotne krste ali žare, ki omogočajo pokop v posebnih položajih ali izpostavljajo določene vidike posmrtnega življenja (npr. reinkarnacijo, žare iz katerih lahko vzklije rastlina itd.), in za kristjane niso primerne. Zato je treba imeti za cerkveni pogreb, kjer se izvede pokop v drugačnih oblikah od običajnih (krsta, žara), dovoljenje ordinarija. Naj bo naš odnos do telesa tudi ob smrti nadvse spoštljiv in prežet z upanjem in vero v večno življenje. V želji, da skupaj ohranjamo in razvijamo krščansko obliko slovesa od rajnih, ki vključuje možnost molitve zanje in spomina nanje, vas blagoslavljamo!
Vaši škofje

Oratorij 2016

ZDAJ GRE ZARES!

Animatorska ekipa se je že lotila dela. Potrudili se bomo, da bomo z navdušenjem in odgovornim delom vašim otrokom polepšali poletne dni.ostrzek

Letos je za glavnega junaka oratorijske zgodbe prišel na vrsto literarni junak. Zgodba o Ostržku je sicer stara že več kot stoletje, vendar še vedno aktualna. Pomaga nam razumeti, da postati deček – odrasti – ni tako preprosto.

Na spodnji povezavi si lahko ogledate program oratorija in izpolnite prijavnico.
PRIJAVNICA_2016