Osem dni po prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev slovesni praznik Srca Jezusovega.

Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin. V tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca. V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu. Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Sveto leto orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega. Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni. Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja (vir: rkc.si).

S slovesnim praznikom binkošti, ki ga praznujemo danes, bomo v Katoliški cerkvi sklenili velikonočni čas. Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh.
Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev, izbira oznanjevalce ter jih vodi. Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha.
Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz ‘der fünfzigste Tag’ (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste’ (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi (vir: rkc.si).
 

Potem, ko smo skorajda že na zaključku meseca majnika, se iskreno zahvalim vsem, ki ste z navdušenjem sprejeli majniške pobožnosti obhajane po naših podružnicah. Prav je, da naše podružnice spet zaživijo in da se vsi skupaj zavemo kako veliko bogastvo so nam zapustili predniki in s kako srčno vnemo so grajene. Sveti Patroni, zavetniki teh cerkva, naj nam izprosijo obilo božje pomoči in varstva.

K obhajilni mizi danes prvikrat spremljamo naših  devet prvoobhajancev. To so: Neli Gonda, Metod Jerman, Ana Oberčkal, Tamara Ostojić, Pavlina – Klara Pirc, Matija Rus, Gabrijel Ponjavič, Tereza Šneberger in Aljaž Štepec. Molimo zanje in jim želimo, da se vedno s takim veseljem, kot danes, podajajo k Jagnjetovi gostiji.

» KI JE V NEBESA ŠEL…«

V Katoliški Cerkvi bomo v četrtek obhajali slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo. Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja. Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem izročilu po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo. Praznik želi poudariti pomen Kristusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je zapisano v Konstituciji o svetem bogoslužju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost. Pomen Kristusovega vstajenja in trajne navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje dalje ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri. (VIR: rkc.si)