»Vriskaj, hči sionska, vzklikaj Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči Jeruzalemska!« (Sof 3, 14).

http://zupnija-solkan.si/wp/wordpress/category/oznanila/leto-xii/page/3/

»KAJ NAJ STORIMO?« (Lk 3,10)

Kadar zbolimo in gremo k zdravniku, od njega najprej pričakujemo, da nam pove, kaj naj storimo, da bomo čim prej ozdraveli. Navadno dobimo kakšen recept za zdravila ali pa nam predpiše kakšno drugo terapijo. Če se držimo zdravnikovih navodil in če bolezen le ni prehuda, prej ali slej ozdravimo. Ko so ljudje prihajali k Janezu Krstniku, so ga tudi spraševali, kaj naj storijo, da bo imelo njihovo življenje pravo vrednost. Janez sicer daje določene predloge in navodila, vendar tu ne gre zgolj za recepte, kakor jih daje zdravnik, ampak gre za poziv k spreobrnjenju, kar pa je več, kot pa zgolj držati se določenih navodil. Tudi danes jih mnogo misli, da pomeni biti kristjan, zgolj držati se določenih navodil, na podlagi katerih bi lahko dosegli večno življenje. Celo tisti, ki redno obiskujejo sveto mašo, se radi pohvalijo, da so dobri kristjani, ker redno opravljajo molitev in obiskujejo sveto mašo. Samo opravljanje zunanjih opravil ne bo nikomur prineslo večnega življenje. Veselje v sedanjosti, prihodnosti in v večnosti nam lahko prinese samo odločitev, da postavimo zemeljske stvari v ozadje, v središče pa postavimo tisto, kar prihaja od Boga.

»Sleci, Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede, in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga« (Bar 5,1).

http://www.jezuiti.si/?p=7202

»ZMERAJ Z VESELJEM MOLIM ZA VAS VSE« (Flp 1,4)

Vprašajmo se, kako doživljamo molitev? Kot nujno obveznost? Kot sredstvo za izpolnitev naših želja? Kot sredstvo za urejanje reda v naši bližnji in daljni okolici? Kot obveznost, ki nam jo nalaga Bog? Kot dar od Boga, da se smemo z njim pogovarjati? Seveda bi lahko dodali še veliko vprašanj, ampak tukaj jih je nekaj predvsem za to, da bi se vprašali zakaj sploh molimo in kakšen odnos imamo do molitve? Apostol Pavel govori, da z veseljem moli za vse. Ob tem si lahko postavimo vprašanje ali smo že kdaj v življenju molili z veseljem? Pa ne samo za naše potrebe, ampak za potrebe drugih. V zadnjem času, ko je v naši bližnji in daljni okolici veliko negotovosti in napetosti, lahko krivdo za takšno situacijo pripišemo tudi našemu neodgovornemu odnosu do molitve. Bog se je namreč zavezal, da bo svet urejal skupaj s človekom. Človek pa lahko sodeluje z Bogom najprej tako, da se združi z njim v iskreni molitvi, nato pa deluje na podlagi razodetij, ki jih je deležen v molitvi. Adventni čas je lahko priložnost, da na novo ovrednotimo naš odnos do molitve in jo postavimo v središče našega (veselega) življenja.

»Vas pa naj Gospod obogati in napolni z ljubeznijo drug do drugega in do vseh« (1 Tes 3,12).

http://zupnija-solkan.si/wp/wordpress/category/oznanila/leto-xii/page/3/

 »ČUJTE IN VSAK ČAS MOLITE« (Lk 21,36)

S prvo adventno nedeljo začenjamo adventni čas, ki nas usmerja v neposredno pripravo na božični praznik. V civilni sferi življenja, so predvsem trgovci poskrbeli, da lahko že od začetka novembra slišimo in vidimo oglase, ki potrošnike vabijo h kupovanju najrazličnejših daril. Ob nakupovalni mrzlici, ki smo ji priče v zadnjih letih, je pravi pomeni adventa in tudi božiča stopil povsem v ozadje. Namesto adventa lahko slišimo izraz »veseli december«, kar v svojem bistvu pomeni vsesplošno nakupovanje. Bistveni namen adventnega časa je v tem, da človek vstopi v tišino svojega srca in pripravi samega sebe na prihod odrešenika. Pri tem ni potrebno zapravljati denarja, ampak je potrebno samega sebe nastaviti pred Božje ogledalo. Človek bi moral biti vedno pripravljen za vstop Boga v svoje življenje. Prav tako bi moral biti vedno pripravljen na smrt, ki ga dokončno pripelje pred Božje obličje. Adventni čas kristjane usmerja v pripravljenost na Božji poseg in v nenehno molitev. Zato je lahko ta čas priložnost, da se ustavimo ob adventnem venčku in ob prižiganju svečk, hkrati pa prižigamo v svojih srcih tudi lučke pričakovanja Odrešenika.

»Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli« (Raz 1,7).

http://www.vitovlje.com/portal/?page_id=36

»NJEGOVO KRALJESTVO JE NEUNIČLJIVO« (Dan 7,14)

V antični Grčiji so ob rojstvu otrok prirejali žalovanja, ker so se zavedali, da bo otrok, ki je prišel na svet, nekega dne umrl. Grki namreč niso imeli izdelanega verovanja v posmrtno življenje. V nasprotju z grškim dojemanjem življenja, se človek zahodnega sveta veseli rojstva otrok. Po drugi strani pa sodobni človek ne veruje v večno življenje. Ob tem dejstvu je pravzaprav nerazumljivo, zakaj se, kljub neveri, veseli novega življenja. Odgovor na to vprašanje dobimo s tem, če sklepamo, da sodobni človek ne razmišlja o prihodnosti, ampak živi tako, kakor, da bi njegovo zemeljsko življenje trajalo večno. Takšno mišljenje je že na meji razumnega, zato se lahko upravičeno vprašamo ali takšna miselnost ne vodi v razkroj človeka v njegovem samem bistvu? V človekovo naravo je namreč položeno vedenje, da je vse minljivo in, da se bo prej ali slej moral posloviti s tega sveta. S tem, ko človek o tem ne razmišlja in to odriva v podzavest, postaja nevrotična osebnost. Ob prazniku Kristusa Kralja se vprašajmo ali resnično verujemo, da nas Bog, kljub fizični minljivosti, kliče v večno bivanje ob koncu časov.