»S svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik mnoge opravičil, njihove krivde bo naložil nase« (Iz 53,11).

http://www.ednevnik.si/?w=Samarijanka&category=Vera%2Bstarih%2B%C4%8Dasov

»TRDNO SE DRŽIMO VEROIZPOVEDI« (Heb 4,14)

Pri vsaki nedeljski sveti maši po homiliji izpovedujemo nicejsko–carigrajsko veroizpoved, v kateri so prisotne bistvene verske resnice. Vprašanje pa je ali tisto, kar iz tedna v teden izpovedujemo z ustnicami, resnično živimo tudi s svojim srcem in s svojimi dejanji? Držati se veroizpovedi, ne pomeni samo načelno priznavanje, da je Jezus Kristus naš odrešenik, ampak pomeni, da je naše življenje odrešeno. Kar je zapisano v veroizpovedi, je po krstu zapisano kot bistvo našega življenja. Jezus je trpel in umrl na križu ter tretji dan vstal od mrtvih. To njegovo bistveno delo, ki ga je izvršil na zemlji, je zapečateno v naša srca pod enim samim pogojem: da postaja,  na podlagi naše trdne vere, odrešenjsko delo Gospoda Jezusa v bistvu našega bivanja. V hierarhiji vrednot kristjana je tako na prvem mestu Jezus Kristus in sprejemanje njegovega odrešenja v vsakdanje življenje. Naše življenjsko poslanstvo v katerem koli stanu in poklicu je tako posvečeno v odrešenjski moči Jezusa Kristusa. Da pa bo to zares postalo uresničeno v našem vsakdanjem življenju, za začetek premislimo vsako besedo veroizpovedi in si jo vtisnimo v srce.

»Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih« (Mr 10,21).

http://www.zupnija-smlednik.si/component/content/article/12-prvastran

»BOŽJA BESEDA JE ŽIVA IN DEJAVNA« (Heb 4,12)

Verjetno nam je znano, da človeški možgani shranijo vsak podatek in doživljaj. Kar ne ostane na zavedni ravni, se shrani v podzavest, ki pa še bolj vpliva na človeka, kot pa zavedna raven. Človek zato postaja vsak trenutek življenja bolj bogat, če v možgane shranjuje podatke, ki mu koristijo za življenje, lahko pa postaja tudi bolj reven, če mu možgani shranjujejo podatke, ki na življenje vplivajo negativno. Človek ima tudi svobodno voljo, da lahko razločuje med dobrim in slabim. Gotovo je, da zaradi raznih agresivnih pritiskov okolice, na nekatere stvari tudi ne more vplivati. V kolikor toliko mirnodobnem času pa se lahko načeloma sami odločamo, kaj bomo sprejeli v svoje življenje in kaj ne bomo. V zavesti in podzavesti kristjanov naj bi bila na prvem mestu Božja beseda. Bog nam govori z veliko večjo močjo, kot vsi drugi glasovi. Stvar naše odločitve in naše vere pa je, ali želimo Božji besedi dopustiti največ prostora v naših možganih in tudi v naših srcih. Za tistega, kateremu je glavno vodilo Božja beseda, ne bo težav, da ne bi znal tudi ostalih dobrih ali slabih podatkov pravilno razvrstiti. Ob tem pa je učinkovita tudi molitev k Svetemu Duhu.

»Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno telo« (1 Mz 2,24).

http://freecoloringpages.co.uk/?q=animal%20adam

»ALI JE DOVOLJENO MOŽU ODSLOVITI ŽENO?« (Mr 10,2)

Danes se v Rimu začenja redna sinoda o družini. V jeseni lansko leto je zasedala izredna sinoda, katera je v glavnem proučevala stanje krščanskih družin, na podlagi ankete, ki je bila izvedena po vsem svetu. Papež Frančišek je pred kratkim izjavil, da nikjer na svetu ne obstaja niti ena idealna družina. Naj nam bo ta misel ob začetku sinode kot vodilo, da ne bi delili družin na idealne in neidealne ali na dobre in slabe. Gotovo je, da se v marsikateri družini, ki na zunaj daje videz, da je idealna, skriva veliko slabega, po drugi strani pa je v marsikateri družini, ki je na zunaj ožigosana za slabo, veliko dobrega. Ob razmišljanju o zakramentalnih razsežnostih zakona in družine, ne pozabimo na krščanski temelj, ki je krst in birma. O resnični zakramentalnosti zakona lahko namreč govorimo samo, če zakonci resnično živijo iz krsta in birme, kar pomeni, da oznanjujejo z besedo in zgledom. V nasprotnem primeru lahko postavimo pod vprašaj veljavnost zakona. V ta namen je papež pred kratkim tudi poenostavil postopke v zvezi z ničnostjo zakona. V letošnjem letu si lahko zato postavimo nov izziv in ustanovimo molitveno zvezo za družine.

»Ko bi se le vse Gospodovo ljudstvo spremenilo v preroke! Da bi Gospod dal nadnje svojega duha!« (4 Mz 11,29)

http://nadezhdas.blogspot.si/2007/07/umiranje-in-minljivost-slabi-zdravniki.html

»VAŠE ZLATO IN SREBRO JE ZARJAVELO« (Jak 5,3)

Človek večino svojega časa in življenjskih moči porabi za fizično preživetje. Na to se pripravlja že od malih nog, ko že pri svojih starših vidi, da sta odsotna od doma, da bi družina preživela. Skoraj vsa šolska vzgoja je usmerjena v to, da si bo otrok pridobil uporabno znanje, da bo v življenju fizično preživel. Nazadnje se še usposablja še za poklic, s katerim naj bi si v življenju služil vsakdanji kruh. Ob vsem usposabljanju za lastno preživetje postaja človek usmerjen v ozek spekter življenja, ki je omejen zgolj na relaciji dom-šola-služba. Nekaj dni v letu si marsikdo še uspe vzeti nekaj časa zase, pa še te trenutke največkrat preživi v kontaktu s službo preko telefona in interneta. V vsej ihti za pridobivanje materialnih dobrin je človek postal ujet v ozek spekter, ki ga odvrača od življenja v povezavi z naravo. Kdaj si je kdo izmed nas vzel zjutraj čas, šel na kakšno razgledno vzpetino in v tišini opazoval sončni vzhod? Marsikdo, ki živi v »primitivnih kulturah« to počne še danes in je neizmerno bolj srečen kot mi. Si upamo izstopiti iz »centrifugalnega« načina življenja in povzdigniti pogled k lepotam, ki nam jih hoče podariti Gospod?